Klaus Ottomeyer

Nenadoma ti zastoji dih in izostane sröni utrip. Trenutek, na katerega si öakal dneve, mesece, leta, iznenada je tu. Tuja roka se ti dotakne ramen in na tihem prisežeš, da si nikoli veö ne boš umil dotaknjenega mesta. Zvezdniki, idoli, ikone, kaj imajo na sebi, kar nas tako spravi iz tira? Zakaj oböudujemo politike, jih imamo za malike in jim prikimavamo, öetudi nas droben glas v zaglavju svari, da je sumljivo? Kaj nagovorijo »vodje« v nas? Klaus Ottomeyer je med drugim psiholog, psihoanalitik, travmatolog, pisatelj in profesor v pokoju. Je vodja upravnega odbora raziskovalnega in svetovalnega centra za žrtve nasilja ASPIS v Celovcu. – Pogovor o politiki, psihologiji in spravi.   

Sestavili ste psihogram Jörga Haiderja. Ali na ta naöin lahko psihologija ukrepa v politiki? 
Klaus Ottomeyer: Najprej moram reči, da je izdelovanje psihogramov za politike v psihološki in psihoterapevski skupnosti zelo kontroverzna zadeva. To so mi tudi očitali. Ampak vedno sem odgovoril, da sem v bistvu le napisal analizo privržencev Haiderja in njegove fascinacije. Seveda je tudi v tem primeru zapleteno, saj se lahko ta odnos le razume v interakciji med strankami. Ta razprava o psihogramih je zdaj spet aktualna v povezavi z Donaldom Trumpom. Zadnje leto je 27 znanih psihiatrov in psihologov publiciralo analize ameriškega prezidenta. Dokazali so, da ima Trump težke narcistične motnje z antisocialnimi deleži. To je zelo zanimivo, kajti v ZDA že desetletja obstaja pravilo, ki odklanja daljinske analize in ga je izdalo Ameriško psihiatrično združenje (APA). Nastalo je zaradi nekdanjega predsedniškega kandidata Barryja Goldwaterja, ki so ga psihiatri tudi razglasili za motenega  in je nato je APA izdala stališče, da takšne analize nasprotujejo poklicni etiki. Takšnih psihogramov psihiatri in psihoterapevti v ZDA od takrat naprej tudi niso več izdelovali. Preteklo leto pa so to pravilo zavestno znova kršili. Avtorji psihograma so dejali, da je pravilo sicer smiselno, toda v skrajnem primeru da ga je treba kršiti. Namreč tedaj, če je potrebno javnost pred nekom svariti.

V primeru Haiderja sem vedno bil nekoliko deljenih občutkov, kajti razumem obe poziciji, a moj psihogram je bil vendarle indirekten. Naknadno moram reči, da sem odločil pravilno, kajti izkazalo se je, da je bil Haider hud kriminalec. Bil je slepar, pred katerim je bilo treba svariti. Ko je Haider še živel, sem napisal knjigo »Die Haider Show« in tudi v več intervjujih sem govoril o njem. Haider je izžareval t.i. narcistično avro. Okoli njega se je zbralo mnogo »sekundarnih narcistov«, na primer Petzner ter politiki, ki so postali znani kot »Haiderjevi fanti«. Za svoje pristaše je utelešal vest. Če si je torej vodja drznil storiti nekatere stvari, kot na primer kršiti predpise ali tudi zakone, nastane socialno-psihološko pri privržencih občutek, da lahko počnejo, karkoli želijo. Danes vidimo, da je že večina Haiderjevih ožjih pristašev stala pred sodiščem. To je zanimiv fenomen, kajti ta narcistična avra povzroča slabitev vesti in občutek vsemogočnosti pri vodji in privržencih.

Kako bi izgledal psihogram Sebastiana Kurza?Dokler gospod Kurz ne stori hudo kaznivih dejanj ali ogroža ljudi, sem zavrt pri analizi. Imam pa seveda nekaj stvari v glavi. Lahko pa si ogledamo politiko, pripadnike in katere sloje prebivalstva nagovori. Mislim, da se okoli Kurza pojavi občutek praznine, o njem se namreč neverjetno malo ve. Tudi on pa ima to narcistično avro, avro perfekcije. Upodablja psihološki program, ki ima veliko opraviti s perfektno znamko. Sporočilo kontrolira po kriterijih: kaj naleti na dober odziv, česa ni mogoče napadati in kako se lahko umazane inscenacije od vsega začetka preprečijo.

Ideja o človeku kot perfektni znamki, ki jo oblikujejo in prodajajo, obstaja šele okoli dvajset let. Pri takih »politikih-znamkah« je zelo važno, da so prepoznavni. Pomembno je, da je pričeska prepoznavna in tudi obleka je važna. Haider je vedno nosil ali formalno obleko, ali kombinacijo iz noše in oblačil iz džinsa. Kurz je znan za birmansko obleko, danes ji rečejo slim-fit-obleka. Vedno, ko nastopi, ga je mogoče v drobcu sekunde prepoznati.

Kar je posebej zanimivo v zvezi s Kurzom, je na eni strani to občudovanje perfekcije in estetike, ki ju uteleša, na drugi strani pa, da slabi pozicije nad-jaza. Dopušča izjave ali tudi dejanja, ki bi jih prej ljudje odklanjali. Na primer, da naj se begunce nastani v taboriščih. On je že pred leti propagiral model Avstralije, pri katerem se begunci namestijo na izoliranih otokih in jim sploh ne dopuščajo prošenj za azil. Nadalje, ne kritizira neposredno izjav antisemitskega ali rasističnega značaja. On sam se sicer ne strinja z mnenji, toda on stoji le ob strani dopušča izjave. Na ta način dopušča stvari, ki so prej veljale za nemoralične, in razglasi kritiko za nično.
Nadalje je za voditeljske figure, ki imajo afiniteto za narcizem, značilno, da si vedno pridobivajo spoštovanje in istočasno v publiki ustvarjajo željo do kontakta. Danes je največja želja mnogih selfie z njihovo ikono. To željo vodja potem tudi uresniči in ljudje so presrečni. Publika preko tega pridobi občutek bližine do vodje. »Naš Basti« danes rečejo. Kakor nek fant iz vasi, ki ga poznaš in ga imaš rad. Sprejme se ga bolj ali manj v osebni družinski album. Za čas Haiderja te selfie-kulture še ni bilo, obstajalo pa je neverjetno veliko slik o njem, ki so nastale na Koroškem in visele v dnevnih sobah. Haider je vedno imel fotografa s sabo, ki je delal slike z ljudmi pod geslom »Haider in jaz«. S to strategijo je tudi ujemal nasprotnike. Obstaja znana slika, na kateri sta Haider in Marjan Sturm. Takšne slike so potem šle skozi medije z naslovom »Celo njegovi kritiki ga ljubijo«. Produkcija lepih slik je važna pri takšnih inscenacijah.

Z vašim društvom ASPIS pomagate ljudem pri predelovanju travm. Kako vpliva politika na vaše delo?
Mnogi begunci, ki pridejo v Avstrijo, so hudo travmatizirani. V javnosti in azilni politiki je to dejstvo bilo prej veliko bolj priznano kot danes. Bilo je pravno zagotovljeno, da se je treba ozirati na travmatizirane ljudi. Te pasaže so izginile iz zakonika. Travmatizacijo komaj še upoštevajo. Ljudi reducirajo na oceno: »Ti se vsi vtihotapijo v naš socialni sistem.«  1992/93 je bilo veliko migracije iz Bosne, Hrvaške, Srbije in pozneje tudi Kosova. Takrat predsodek, da so vsi priseljenci zajedavci, še ni bil tako izrazit. Tudi ni bil logičen, saj se je 1992 na Koroškem hrup bojev deloma slišal čez mejo! Logična konsekvenca je bila, da so ljudje prišli v Avstrijo in obstajalo je vojno poročanje, ki je Avstrijcem učinkovito pokazalo, kaj se dogaja na drugi strani meje. Vojna je bila prezentna in jasno je bilo, da so to zasledovani in travmatizirani ljudje. Bilo je torej tudi jasno, da rabijo ti ljudje terapijo. V tej klimi smo pred 20 leti ustanovili združenje  ASPIS.
Do začetka 2000. let je tudi obstajalo veliko več osnovnega priznanja za naše delo. Potem se je situacija poslabšala. Toda od 2013 do 2015 se je politika potem spet trudila za vzpostavitev kulture dobrodošlice. Ampak potem, posebej po pripetljajih za silvestrovo 2015, se je sočutje, ki so ga mnogi občutili, sprevrglo v obdolževanje žrtev. Prizadevali so si za to, da bi beguncem kolek-tivno odrekli status žrtev.

Kako pride do takšne spremembe javnega mnenja?To spremembo žrtve v sovražnika se doseže preko mobilizacije zavisti. Producira se predstavo, da se s priseljenci boljše ravna kot z »nami«, kot z domačini. To se potem stopnuje v idejo »Ti dobijo vse in mi ne dobimo ničesar!« Če pa pogledamo, kako morajo begunci živeti, potem se predstave o razvajenosti in privilegiranosti hitro porušijo. Nadalje obstaja tudi zavist zaradi pozornosti, ki so je deležne žrtve. Podobna zavisti, ki jo občutimo spričo mlajših sorojencev. Ta zavist spodbudi sovraštvo, ki stopi na mesto sočutja. To posebej dobro učinkuje v družbi, ki je prizadeta od zmanjšanja socialne pomoči. Zanimivo je, da ti psihološki mehanizmi tudi delujejo v sklopu z »domačimi« žrtvami. Kako drugače bi si lahko razložili, da se danes atakira gospo Kampusch, ki je hudo travmatizirana žrtev, s trditvami, da izkorišča svojo situacijo in se vedno le dela važno? Njo zadane ista obramba sočutja kot begunce.

Kakšni procesi sprave so potrebni med žrtvami in storilci?
Konec koncev vedno gre za popravo škode in krivice, ki se je zgodila. Med drugim tudi za finančno popravo škode. Na Koroškem na srečo obstaja pokojnina za travmatizirane žrtve NS-režima. ASPIS na primer tudi ponuja brezplačno psihoterapijo za žrtve holokavsta. V psihoterapiji se ukvarjamo z zelo osebnimi zgodbami. Kajti mnogo jih je, ki še niso bile povedane, toda važno je, da se jih ne pomete pod preprogo. Danes obstajajo npr. v koroško-slovenskih družinah zelo različni načini predelovanja.
Nekatere žrtve otrokom niso posredovale slovenščine, da bi jih ščitile. Program ASPISA ponujamo ljudem, ki so bili otroci za časa druge svetovne vojne, ampak tudi njihovim potomcem.

Delali ste tudi na šolah z mladinci …
Da, menim namreč, da moraš uporabiti čas pubertete. Danes je na primer zelo važna in aktualna tematika sovražnih postingov v internetu. Ti so namreč pogosto neverjetno ekscesivni in večinoma seksistični. Če si vzrok tega pogledaš, hitro spoznaš, da ima pisanje takih prispevkov veliko opraviti z napačnim konceptom moškosti. Je reaktivna moškost. V ozadju pa stoji velik strah, da nisi »pravi mož«, ali pa v puberteti, da se ne razviješ v »pravo smer«. Gre torej za boj za moško spolno identiteto. Mislim, da se mora o tem v pouku govoriti in pri tem tudi razpravljati o konceptih moškosti in ženskosti.
V šolah je tu še veliko več prostora spregovoriti o tem. Mnenja še niso tako utrjena in obdela se lahko več aspektov tega neo-mačizma.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of