Umrl je Willi Resetarits: intervju za Novice iz leta 2018 o aktivizmu, otroštvu in manjšinah

24. aprila se je ponesrečil pevec Willi Resetarits, nekdanji član skupine Die Schmetterlinge, ki ga je avstrijska javnost poznala tudi pod imenom Ostbahn Kurti. Leta 1948 v Štinacu rojen gradiščanski Hrvat se je s človečnostjo in socialnim angažmajem, pa tudi s toplim glasom in rabo dunajskega narečnega govora za vedno zapisal v srca ljubiteljic in ljubiteljev avstrijske glasbe. Svoja razmišljanja in pogled na svet je Willi Resetarits leta 2018 delil z Novicami, in sicer v intervjuju z Ano Grilc. Ta intervju ponovno objavljamo ob nepričakovani vesti o njegovi smrti v 73. letu starosti.

————————

Med dialektom in dialogom

Willi Resetarits predstavlja avstrijska 80. leta kot redko kdo drug. Kot Ostbahn-Kurti je očaral svet z dunajskim šarmom. Potem je povezal svoje gradiščansko-hrvaške korenine, zven dunajske govorice in ljudske pesmi z angleškim rhythm’ n’ blues, dunajsko pesem in uglasbene pesmice. (Kaj nagovori prodornega Avstrijca bolj kot bluz krompirjev?) Toda Restarits ni le glasbena legenda, temveč tudi vzoren aktivist. Soustanovil je projekte kot Asyl in Not, SOS Mitmensch in Projekt Integrationshaus. Gradiščanski Hrvat o aktivizmu, otroštvu in manjšinah.

Ustanovili ste Integracijsko hišo …
Soustanovil sem Integracijsko hišo. Idej, ki krožijo okoli tega, kaj hočeš, da obstajaš na svetu, ne moreš uresničiti sam. Moraš si poiskati in povabiti prave ljudi. Sam zase si čisto ubog črv. Jaz rabim vedno krog prijateljev, s katerimi se zmenim. V primeru Integracijske hiše je ta krog bil zaseden kakor vlada. Torej: rabili smo dva človeka s področja socialnega dela, ki imata dobre stike z obstoječimi institucijami. Nadalje zdravnika, arhitekta, jurista. Toda, če si bil že prej izkušen v političnem aktivizmu, potem poznaš ljudi, ki so pripravljeni prostovoljno opraviti veliko dela.

Kaj je bila motivacija za ustanovitev?
Ideja korenini v vojni v bivši Jugoslaviji. Že prej sem bil dolgo dejaven v konzultaciji in oskrbi beguncev. Potem je prišla vojna in mnogo ljudi je zbežalo v Avstrijo. Tedaj jih ni bilo možno takoj nastaniti v ustanovah, ki bi zadovoljile vse psihološke, medicinske in človeške potrebe. Zato so mnogi bili nameščeni v dvoranah. Mnogo institucij je odprlo dvorane, ki so jih razdelili s platnenimi rjuhami v koje. Spomnim se slike, ki jo vidim pred seboj in je bila glavna motivacija za ustanovitev. V dvorani sedi mož s kartonasto škatlo čez glavo in si tako ustvari majhen privatni prostor. Najmanjši možni privatni prostor! Ta slika me je ganila. Zame je to prispodoba za to, česar je manjkalo. Seveda je bila streha nad glavo, ki so jo te institucije nudile, nujno potrebna, toda to je bila le začasna rešitev. Začeli smo torej iskati trajno rešitev za čas integracije.

Kaj pomeni »dobra integracija«?
Cilj. Naš cilj je uspešna integracija. Preko stika z ljudmi, ki se v tem vprašanju najbolj spoznajo, torej univerze itd., smo hoteli ustvariti prostor, kjer so begunci dobrodošli in v katerem se skupno z njimi oblikuje novo življenje. Pri tem je treba upoštevati mnogo aspektov. Na primer, kako moram skrbeti za travmatizirane ljudi. Začetka je bilo sploh težko uveljaviti, da travmatizacija skozi vojno postane tema. Sodelovali smo z društvom »Hemayat«, ki se je specializiralo na skrb za žrtve mučenja. To je čisto svoje področje, tam navadna travma-psihologija ne deluje. Kar je tudi neverjetno važno, je oskrba v materinščini. Kako hočeš ravnati s travmatiziranim, če sedi tolmač med vama? Saj se moraš pogovarjati. Ko je Integracijska hiša potem obstajala, smo začeli med ljudmi, ki so že dalj časa živeli v Avstriji, iskati žene in može z zadevnim predznanjem, da bi delali pri nas kot skrbniki v materinščini. V tej konstelaciji se begunci veliko lažje odprejo napram skrbnikom. Pri tem smo tudi prišli do spoznanj glede tega, kako se otroci naučijo jezikov. Prej nekoč so verjeli, da otroka več kot en jezik preobremeni. Bili smo med prvimi, ki so (pod mentorstvom univerz) spoznali, da je govorni center otrok v predšolski starosti daleč odprt. Otroci so se sposobni naučiti kar po več jezikov. Fenomen je potem bil, da so otroci morali za starše na uradih tolmačiti. Kajti oni so se veliko hitreje naučili govoriti po nemško kot starši.

Kako ocenjujete aktualno politično situacijo?
Črno-modra vlada predstavlja jasen premik na desno. Nahaja se na območju med populizmom in neke vrste fašističnimi tendencami, ki merijo na uničenje dosežkov demokracije. Izkoriščati hoče plebiscitarne tendence za vladne oblike, ki so oddaljene od demokracije. Največji problem pri sedanji vladi pa je, da ni sama v Evropi. Kaže, da je to zdaj trend. Trend pa je pes. Proti njemu tudi z dobrimi argumenti le malo lahko storiš. Pri trendu mnogi sodelujejo, na primer tudi množični mediji. Doživel sem levičarski trend po 1968. Tedaj je bilo neverjetno veliko levičarjev, kajti to je bila ravno moda. Zdaj pa imamo nasprotje. Osebno sem zaskrbljen, toda to ne spremeni ničesar. Delovati moramo proti trendu, ampak to je trdo delo.

Kaj vam pomeni hrvaška manjšina?
Sem član hrvaške manjšine. Tega si ne moreš izbrati. (se smeji) Jezikovno obvladam le narečje, ki ga govorijo v Stinatzu. V šoli se nisem naučil obče gradiščansko-hrvaškega jezika. Moje narečje je predpismeno, torej na ravni pred pisanjem in branjem. Vedno znova me začudi, če vidim besedo, ki jo poznam iz otroštva, napisano. Lahko se sporazumevam v narečju, vendar obstaja vedno manj ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjal. To posebno narečje gradiščanski Hrvati iz drugih krajev komaj razumejo. Obstaja mnogo narečij na Gradiščanskem in čez nje je poveznjena ta splošna gradiščanska hrvaščina. Ta je bila potrebna, ker so se v 16. stoletju ljudje iz različnih krajev Hrvaške preselili na Gradiščansko. Bili so večinoma načrtno naseljeni. Toda ne na eno območje, da bi nastal skupni jezik, temveč kot jezikovni otoki z nemško govorečo večino vmes. To pomeni, da se notranje še drži skupaj, kar se tiče jezika. Ta ostane v veliki meri ohranjen. Toda če le govoriš narečje Stinatza si pač malo izgubljen. (se smeji)

Govorite narečje Stinatza in dunajsko narečje, ki tudi zaseda nekakšno posebno mesto v nemščini …
Doživel sem paralelni razvoj. Tedaj po vojni smo prišli na Dunaj, imel sem tri ali štiri leta in naenkrat sem se moral naučiti nemščine. Tedaj je vladalo mnenje – in to iz dobrega razloga –, da bo povzročalo le nevšečnosti, če se nam vidi, da smo Hrvati. Zato so starši odločili: »Na Dunaju nobene hrvaške besede.« To pa je malo neugodno, če ne smeš reči hrvaške besede in ne moreš reči nemške. Spomnim se še, da sem hotel, da mi mama da spodnjice, toda nisem smel reči v narečju. Besedo za »dati« sem približno vedel, za spodnjice pa sem se spomnil madžarske besede. Tako sem potem zahteval oblačilo z besedami: »Gibstn’ gačn?«. Na Dunaju smo se torej trudili z nemščino, ampak kadarkoli je bilo možno, smo se peljali v Stinatz, kjer smo potem govorili hrvaško narečje. Ni bilo stalne menjave med jezikoma, tako imenovanega »switching«. (To obvladajo otroci v Integracijski hiši sijajno.) Pri nas se je v Stinatzu govorilo narečje, na Dunaju pa po dunajsko.

Zakaj nastane strah pred tujim?
Strah imaš pred tujci, ker jih ne poznaš. Če jih spoznaš, niso več tuji in nimaš več strahu. V tem sklopu moramo enkrat razmisliti, zakaj vlada hoče ustvariti centre, kjer naj se »koncentrira« begunce. Če namreč živijo med prebivalstvom, potem se ljudi spoznajo in se spoprijateljijo. Potem se nekaj zgodi, česar vlada sploh ne mara, namreč, da se vasi ali občine zberejo in preprečijo izgon dobro integriranih družin. Ker se ne bojijo pred njimi, ker niso tuji, ker spadajo sem. Zato hočejo oblast in stranke, ki delajo s tem tendencialnim strahom pred tujim, politiko, da begunci ostanejo tujci. Zato jih hočejo »koncentrirati« izven mesta. Torej, natančno od kod pride strah ne vemo, vemo le, da moramo nekako z njim ravnati. Na noben način ga ne smemo netiti. Lahko pa ga zmanjšamo. Ampak zdaj je to težavno. Od časa volilne reklame naprej se opaža ekstremno difamiranje beguncev. Že več mesecev konotirata zvezni kancler in Strache vse, ki imajo opravka z begunci, negativno. Ne najdeš stavka brez okrasnih pridevnikov kot »kriminalno«, »slabo« ali »nevarno«. Izvaja se hudo obrekovanje ljudi, ki pridejo od zunaj k nam. To nekaj povzroči v družbi, še posebej če mnogo medijev navdušeno sodeluje.

Kako vidite odnos Avstrije do manjšin?
Odnos je težaven. V 1950. letih se je mnogo obljubljalo, da bi prišlo do državne pogodbe. Te obljube pa niso bile vredne veliko. Gledali so bolj, da se znebijo dolžnosti. Gradiščanski Hrvati so bili skupno z nemško govorečimi Gradiščani, gradiščanskimi Madžari in Romi v enem bloku pridruženi Avstriji, in sicer v letu 1921 za plebiscit. Moji stari starši in starejše tete so še živeli na zahodnem Madžarskem. Čez noč je bila meja premaknjena čez njihove glave. Prišlo je do oboroženih protestov, ampak konec koncev so se zmenili za plebiscit. Danes narodna skupnost gradiščanskih Hrvatov, kot skoraj vse manjšine, številčno upada. Spremenila pa se je mentaliteta. Prej je bila jasna hirarhija, reklo se je: »Prvi je Werner, potem je Hrvat.« To mnenje danes ni potrebno.

Delate kot skrbnik za nastope mladih glasbenikov v Le Méridien …
V Avstriji imamo zelo dobro glasbeno izobrazbo. Zato obstaja mnogo zelo dobro izobraženih glasbenikov in glasbenic, toda premalo odrov za tiste ljudi, ki stojijo na začetku. Ti namreč stojijo pred dilemo, kako bi lahko postali znani. Če te ljudje poznajo, se vedno najde kakšna možnost nastopati. Toda kako to doseči? Zato bi si želel, da bi povsod muzicirale skupine, na cesti, v gostilnah, celo v dvigalu! Povsod, kjer oder je in kjer ga ni. Zgled tega je na primer Irska, kjerkoli vstopiš, band je že tam. Zdaj smo se z Le Méridien zmenili, da odpremo vsako nedeljo oder za mlade glasbenike. Imam veliko veselja s tem, ker so skupine tako odlične.

Kaj za vas pomeni upor?
Moje razumevanje upora se prične v kontekstu nacionalsocialističnega časa ter pogumnih mož in žena, ki so postavili življenje na kocko. Ljudje, ki jih poznamo iz upora, sestavljajo neverjetno majhno manjšino. Največ jih je umrlo. To je zame upor: tvegati življenje, ker spoznaš, da tako, kot je zdaj, ne moreš nadaljevati. Upiraš se, ker se ne moreš strinjati z mržnjo do soljudi. Kot del manjšine, ki je v takšnem sistemu ogrožena, si bolj ali manj prisiljen k uporu. Nasploh pa mislim, da je kvaliteta življenja večja, če misliš z lastno glavo in ne molčiš.