Karin Berger Foto

Študirali ste etnologijo in politologijo. Nadalje ste obiskovali tudi pedagoško visoko šolo. Kako ste prišli k filmu? 

Karin Berger: Odločitev, da bom obiskovala pedagoško visoko šolo je nastala pod določenim pritiskom. Moj oče je bil učitelj in ljubil je svoj poklic. Jaz v bistvu nisem hotela postati učiteljica, vedno sem imela neke druge predstave. On pa je rekel, da mi po maturi še plača pedagoško visoko šolo in potem naredim, kar hočem. Dolgo mu nisem odpustila, da me je manevriral v pedagogiko. Nisem ga razumela, kajti vedno je bilo jasno, da imam druge interese. Toda študija mi ni hotel plačati. No, tako sem se torej pustila nekako napeljati k tej izobrazbi. Po končanem študiju sva s prijateljem potovala v ZDA in v  Mexico City. Tam so ravno odprli genialni antropološki muzej. Po obisku muzeja sem se odločila, da bom študirala mexikanistiko. Vrnila sem se na Dunaj, da bi študirala, manjkal pa mi je denar. Zato sem tri leta poučevala na posebni šoli. Čeprav ni bil pravi poklic zame, sem se veliko naučila in tudi mnogo pridobila od otrok. Danes se zelo rada spomnim na ta čas. Poleg tega sem študirala narodopisje oz. etnologijo, saj študij mexikanistike v tej obliki ni obstajal. Bila sem zelo sama na Dunaju in nisem imela prave predstave o tem, kaj ta študij sploh vključuje. Tako sem prišla k nekemu predavanju in naenkrat sta na mizi ležali kost in merilni trak. Nisem imela pojma, kaj naj s tem počnem! (se smeji) V drugem predmetu sem študirala politologijo. Tam sem se začela ukvarjati z zgodovino Avstrije. Zame je to bilo nekaj čisto novega. O Kubi ali Braziliji bi ti lahko povedala vse pomembne datume, o avstrijskih sem imela v glavi le letnici 1945 in 1938. Začelo pa me je silno zanimati. Knjige o zgodovini sem brala ko kriminalke, sploh jih nisem mogla nehati brati. Nato sem postala sekretarka Socialistične mladine (SJ) ter delala pri časopisu združenja »Trotzdem«. Potem sem pa pričela s projekti: Na primer knjigi »Der Himmel ist blau. Kann sein – Frauen in Österreich 1938-1945« (Nebo je modro, mogoče – Žene v Avstriji 1938-1945) in »Ich geb dir einen Mantel, dass du ihn noch in Freiheit tragen kannst. Widerstehen im KZ. Österreichi-sche Frauen erzählen« (Dam ti plašč, da ga lahko nosiš še v svobodi – Upirati se v koncentracijskem taborišču; avstrijske žene pripovedujejo); ter dokumentarec »Küchengespräche mit Rebellinen« (Kuhinjski pogovori z upornicami).

Konec 1970. let je bil nek nemir v zraku. Veliko smo demonstrirali in diskutirali. Nastale so ideje in kontakti. Tako smo potem ustanovili žensko raziskovalno društvo. Bile smo štiri – Elisabeth Holzinger, Lotte Podgornik, Lisbeth N. Trallori in jaz. Zanimalo nas je vprašanje »Ali je obstajal ženski upor v času nacionalsocializma?« Odgovor na vprašanje tedaj še ni bil tako jasen. Začele smo rešerširati in smo nato naredile prvi intervju z Anni Haider v Linzu. Bile smo navdušene. Anni Haider nam je pripovedovala o svoji zelo intenzivni in polni življenjski zgodbi. V času nacionalsocializma je bila v ječi in po inter-vjuju nam je posredovala skoraj deset naslovov svojih takratnih sojetnic. Konec koncev smo naredile intervjuje s skoraj sto ženami po vsej Avstriji. Transkribirale smo vse inter-vjuje – vsega skupaj je bilo približno 5000 strani. To je bilo še na začetku razvoja »oral history«. Morale smo razviti shemo za ovrednotenje materiala. Knjigi, ki sta nastali iz projekta, bazirata na ogromnem obsegu znanja in materiala. Raziskale smo, kakšne oblike upora so obstajale, kdo se je upiral itd. Navdušilo nas je, kako so te žene pripovedovale. Pomembno nam je bilo, da teksti te osebne note ne izgubijo. Zato se besedila malo naslanjajo na narečje. Potem smo si omislile, da bi rade te pogovore posnele. Takrat je bila video tehnologija še nekoliko nova in to nam je prišlo zelo naproti, saj nismo bile profesionalne filmske režiserke. Intervjuji so bili zelo dolgi in preprosti. Konec koncev smo potem za 

dokumentarec izbrale štiri žene, to so bile Anni Haider, Rosl Grossmann-Breuer, ki je sabotirala vojno mašinerijo in bila zasliševana ter mučena od gestapa v hotelu Metropol, Agnes Primocic, ki je pomagala taboriščnikom kaceta pri begu in Johanna Sadolschek-Zala, ki je bila partizanka. 

Kaj je razlika med ženskim in moškim uporom?

Ena izmed razlik do moškega upora je, da so žene tradicionalno zasedale druga delovna področja. Večina je bila zaposlena, poleg tega pa so pogosto imele še otroke in hišo, za katere so morale skrbeti. Z izjemo partizank niso bile vojakinje. Zato pa so lahko tudi storile nekaj za oskrbo ali pomagale pri begu, ali pa pomagale zabrisati sledi. Če so npr. partizani prišli na domačijo, je bilo treba za njimi pobrati vse ogorke, kajti vsak čas prišel bi lahko prišel 

gestapo. Ta neverjetna preudarnost je esencialna v takih nevarnih časih. K temu je dodatno prišla še vloga kot mama. A upor je moral imeti prednost in to je bilo za vse zelo težko; ni pa imel prednosti, ker bi bile imele trdo srce. Agnes Primocic v filmu reče, da so jo vedno vprašali, zakaj ni nič storila, če je bilo tako nevarno. Njen odgovor je bil, da ni mogla drugače, čeprav je svojemu možu obljubila, da ne bo delala za upor. On je bil vpoklican v vojsko in, če bi se njemu kaj zgodilo in še njej, bi bili otroci prišli v nacistični dom. Ona pa pravi, da ni mogla reči ne, ko jo je kdo prosil, da mu reši življenje. Intervjuji so bili za žene na eni strani naporni, na drugi strani pa so bile vesele, da smo stavile ta vprašanja. Še posebej, če smo govorile o situaciji aretacije. 

Le-ta se je namreč zgodila pogosto doma v prisotnosti otrok, ki so se jokali in kričali. Otroci so ostali sami doma in mame dolgo niso prejemale nobenih novic. Pogosto je gestapo pri mučenju matere tudi grozil otrokom. Poleg tega so žene tudi trpele pod seksualiziranim poniževanjem npr. s psovkami kot »boljševistična kurba« in »partizanska cipa«. 

Partizanke pa so bile v oboroženem uporu. Bojevale so se in organizirale so upor z ramo ob rami z možmi. 

Skupno z Andreo Brem ste napisali knjigo »Am Anfang war ich sehr verliebt – Frauen erzählen von Liebe, Gewalt und einem Neubeginn im Frauenhaus« (Začetka sem bila zelo zaljubljena – Žene pripovedujejo o ljubezni, nasilju ter novem začetku v varni hiši). Kako vidite aktualno žensko politiko in kakšne spremembe bi si želeli?

Načelno zagovarjam redukcijo na 20 delovnih ur na teden. S tem bi rešili mnogo problemov na socialnih področjih, npr. glede oskrbe otrok. Žene prevzamejo večino oskrbnega dela, poleg otrok tudi nego starejših. Jaz sem bila samohranilka, pa tudi, če sta dva zaposlena, nimata tako enostavno. Nadalje bi si želela, da možje in žene dobijo enako plačilo za enako delo. Ne mislim, da je ekonomija vse, ampak priznanje pri delu na vsak način prispeva k zdravi samozavesti posameznika. Tema, ki jo je, mislim, tudi pomembno nagovoriti, je nasilje proti ženam. Sredi 1970. let smo naredili brošuro, ki se je ukvarjala s sliko žene v dnevnih časopisih. Ogorčeni smo bili zaradi seksualizacije ženske. Takrat smo bili mnenja, da se bo to izboljšalo. Danes vidim, da se je močno poslabšalo. Reklame si sploh ne morem analitično ogledati. Ne bi zdržala. Mislim, da je nasilje proti ženam močno povezano s to seksualizirano sliko žene. To nasprotje matere in kurbe se poteguje skozi celo naše življenje. Vesela sem, da se spet diskutira o umorih žen, čeprav je razlog te debate gotovo, da morilec ni bil rojen Avstrijec in se to dejstvo izkorišča. Umorov žen je bilo namreč vedno relativno veliko. Menim, da je tu potrebno preventivno delo v vzgoji. Ljudi je treba naučiti, kako se ravna s konflikti. 

Pogosto tudi delate s pripadniki manjšin, na primer s Ceijo Stojka ali pa tudi v dokumentarcu »Kein Ort für Slowenen« (To ni prostor za Slovence). Kaj vas zanima na tej perspektivi?

Na eni strani me zanima kultura. Na drugi strani pa so zgodbe manjšincev in manjšink pogosto zelo zanimive in edinstvene. Ne mislim, da se o manjšinah »mora nekaj pisati«, temveč dati jim moraš prostor, da sami pripovedujejo svojo zgodbo. Zanima me glas manjšine same, ne to, kaj drugi o njej pravijo. Zato tudi v glavnem delam z intervjuji. Nadalje imajo člani manjšin zaradi diskriminacije, ki jo pogosto trpijo, drug vidik na družbo. Živijo v nekem stalnem uporu. Vrsta diskriminacije ene manjšine se razlikuje od druge, ampak diskriminirane so vse. Poskuša se jih izključiti. Zanimajo me pa tudi slike oz. mnenja, ki jih imajo drug o drugem. Rada bi pomagala pri vzpostavljanju enakopravnosti.  Naredila sem inštalacijo za Hišo zgodovine Avstrije (HDGÖ), ki je sestavljena iz intervjujev raz-ličnih Avstrijcev in Avstrijk. Med drugim so to pogovori z Romi, s koroškimi Slovenci, z ljudmi, ki so doživeli čas nacionalsocializma, s transgender ljudmi itd. Delo naj pokaže različne fasete Avstrije.                           

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of