Celovec Interesna skupnost kulturnih iniciativ na Koroškem IG KIKK (Interessensgemeinschaft der Kulturinitiativen in Kärnten/Koroška) združuje več ko 60 kulturnih društev iz obeh koroških narodov. Njen osnovni namen je »izboljšanje delovnih pogojev za svobodno, sodobno in avtonomno kulturno delo.« Kot taka je »interesno zastopstvo in svetovalni organ.«

Od junija 2018 IG KIKK predseduje Alina Zeichen iz Žamanj pri Škocjanu. Po maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu in udejstvovanju v slovenskih kulturnih produkcijah od otroških let naprej je študirala kulturologijo. Je lektorka za vprašanja financiranja v kulturi na celovški univerzi in režijska asistentka, med drugim dela z Marjanom Štikrom in slovensko režijsko zvezdnico v nemško govorečem prostoru Matejo Koležnik. 

Veliko se govori o kritičnem stanju na svobodni kulturni sceni na Koroškem. Kakšen je položaj?

Alina Zeichen: Težave so na več področjih. Na primer pri prostorih. Veliko kulturnih iniciativ nima lastnih prostorov niti pisarne in delajo od doma, z lastnim računalnikom v dnevni sobi. Gledališkim produkcijam manjkajo prostori za vaje in skladišča za scenografijo in kostume. Umetnikom manjkajo ateljeji in prostori, v katerih bi lahko razvijali svoje koncepte. Zlasti pa manjka prireditvenih prostorov, tako v mestih kot na podeželju, kjer bi lahko priredili koncerte, branja ali gledališke predstave.

Skupni imenovalec vseh omenjenih problemov je pomanjkanje denarja. Je denar bistvo vseh problemov? Če bi ga bilo več, bi bilo laže?

Več denarja bi vsekakor koristilo, ker bi se lahko spremenila izhodišča. Lahko bi na primer najeli potrebne prostore. Zelo važna stvar pa je, da trenutno skoraj ni mogoče zaposliti ljudi. Večina kulturnih iniciativ de facto dela neprostovoljno brezplačno. Osnova subvencija ni tako visoka, da bi zaposlili vsaj enega človeka, ki kulturno iniciativo vodi organizacijsko in konceptualno. 

Denar naj bi dala na voljo država oziroma dežela?

To bi bilo lepo, če bi dežela razumela, da so strukturni problemi tako glede prostorov kot glede delovnih mest. Situacija pa je taka, da dežela ne uvidi, da je kultura absolutno tudi delo in avstrijsko delovno pravo nalaga, da je na primer treba vsakega igralca ali igralko, tehnika ali kogar koli drugega, ki dela za gledališko produkcijo, zaposliti. Če želimo korektno in v skladu z avstrijskim delovnim pravom delati, nam zmanjka denarja. Samo z vstopnino tega ni mogoče pokriti, ker bi stroške preložili zgolj na obiskovalce in bi s tem izločili velik del koroškega prebivalstva, ker si tega ne bi več mogli privoščiti. Da bi kultura bila elitarna in luksuzna, pa ne uvidim. 

Avstrija je svobodna država. Kdo brani kulturnim iniciativam, da denar pridobijo pri mecenih ali na prostem trgu? S sponzorji tudi ne bi bilo treba povišati vstopnin.

V bistvu to drži. Veliko ljudi meni, da bi bilo to najbolj enostavno in da je gospodarstvo pristojno za to, da financira kulturo. Jaz vidim to bolj temeljno demokratično, da je kultura tako kakor zdravstvo javno dobro. Če to privatiziramo, prepustimo gospodarstvu, da sponzorira samo všečne produkcije. Vse, kar je preveč kritično ali avantgardistično, bi ostalo praznih rok. Mislim, da se mora država odločiti in reči, da je kultura del našega socialnega in družbenega življenja in da je to treba podpreti.

Koroška vladna koalicija bi vsaj v svojem socialdemokratskem delu utegnila biti tem zahtevam naklonjena…

Teoretično ja. Koroška resničnost pa je ta, da ni na voljo veliko javnih sredstev zaradi dolgov iz preteklosti, na primer Hypo Alpe Adria Banka oz. Heta. Varčevati ni treba samo v kulturi, temveč v vseh drugih javnih sektorjih.

Torej začaran krog, iz katerega ni izhoda?

Zdi se, da je tako. Če smo čisto pesimistični, moramo tako reči.

In kakšno bi bilo optimistično gledanje?

Morebiten scenarij bi bil, da se kulturi in umetnosti prizna pomen. Da se prizna, da se investicije v kulturo povrnejo, da pozitivno vplivajo tudi na pomen Koroške kot lokacije, ki bi tako bila bolj zanimiva, in bi preprečili odseljevanje in privabili ljudi nazaj. Če je kulturna ponudba bogata, pisana in inovativna in so na voljo tudi delovna mesta v kulturi, je Koroška bolj privlačna, več ljudi pa pomeni tudi več davkoplačevalcev. Pomemben dejavnik bi to bil tudi za kulturo.

Ekonomsko razmišljanje, da ne uporabim zloglasnega izraza neoliberalizem, vendarle ni tako tuje?

To je bolj ekonomija za skupno dobro. Če pa z izboljšanjem kulturne in druge ponudbe poskrbimo za vrnitev in priselitev ljudi, to ni neoliberalno, temveč  proticentralistično. Da ni vse omejeno samo na velika mesta, temveč da je na voljo tudi na podeželju.

So obstoječe kulturne iniciative, ki jih predstavlja IG KIKK, sposobne zagotoviti to pestrost, so zadosti inovativne?

Nekatere že, ne pa vse. Tudi zato, ker IG KIKK predstavlja vse vrste društev, tudi taka, ki delujejo že desetletja, slovenska koroška deloma že več kot sto let, in imajo zato zelo tradicionalen program. Druga pa grejo v nove smeri in bi jih imenovali inovativna. Pomembnejše je to, da so na voljo vse možnosti, vsa pestrost, in to je zanimivo bodisi pri koroških slovenskih društvih bodisi pri neslovenskih. 

Med tako imenovano ljudsko in alternativno kulturo torej ni kakšnega bitnega nasprotovanja?

Zame osebno ne. Ne ločim po ljudski kulturi in subkulturi, temveč po profesionalizmu. Če je kdo nekaj študiral ali se s čim zelo dolgo ukvarjal, v tej panogi pridobil določeno znanje in s tem profesionalizem, ker, vsaj upam, da je tako, v tem dela glavnopoklicno in od tega lahko živi. To ne pomeni, da kdo, ki se s kulturo ukvarja samo ljubiteljsko, ne more zagotoviti kvalitete. 

Ljubiteljsko delo je ravno pri slovenskih društvih bistvo vsega…

… ne samo. Če bi pa osnovne subvencije za slovenska kulturna društva bile višje, bi bilo mogoče, da bi lahko zaposlili več ljudi. Vprašati se je treba, če je ljubiteljsko delo samo zaradi tega ljubiteljsko, ker bi v njem tako uživali, ali pa zato, ker ni zadosti subvencij, da bi se delo, ki ga opravljajo v domačih društvih v veliki meri ženske, tudi plačalo. So pa tudi med koroškimi Slovenci profesionalni kulturni delavci in delavke, na primer v k&k centru v Šentjanžu ali v Kulturnem domu Pliberk, v Šentjakobu v Rožu ali v Železni Kapli. Statistično gledano to niti ni tako slabo v primerjavi z drugimi neslovenskimi kulturnimi iniciativami na Koroškem.

Je slovenska kultura torej v sorazmerno privilegiranem položaju in so pritoževanja nemškonacionalnih krogov upravičena?

Ne, nikakor ne. Tako tega ni mogoče obrniti. V primerjavi z drugimi kulturnimi iniciativami na Koroškem je že tako, da so slovenska kulturna društva v zelo močnem položaju glede prizadevnosti delavk in delavcev, da imajo stoletno tradicijo in da dosledno vključujejo tudi mlade. Ne spomnim se na hitro društva, ki ne bi imelo tudi svojega podmladka. Delo poteka od otroških do mladinskih in odraslih skupin. V tem smislu so slovenske skupine gotovo privilegirane. Ker pa so slovenska društva vedno znova pridobivala tudi režiserje, zborovodje in strokovnjake iz Slovenije, so pridobila inovativnost, ki je pri neslovenskih društvih včasih ni. Glede subvencij pa vsekakor niti malo niso privilegirana.

Ali na Koroškem nasploh manjka radovednosti v kulturi?

To deloma drži. Toda v vsakem okraju je kakšen svetilnik, kakor so Container 25 v Wolfsbergu, Rož v Šentjakobu ali Kulturhofkeller v Beljaku, ki opravljajo čudovito kreativno ali mladinsko delo. 

Se zna svobodna koroška kulturna scena zadosti dobro povezovati čezregionalno in tudi čezmejno?

Mislim, da je specifika regionalnih kulturnih iniciativ po vsej Avstriji, da se velikokrat ne povezujejo prek regije in da se koncentrirajo na svojo občino ali regijo. In to po mojem ni nujno slabo. Na Koroškem je deloma celo več povezovanja s Slovenijo in Italijo, morali pa se bomo še bolj povezovati, ker so evropska denarna sredstva na multilateralni ravni.

Česa si na kulturni sceni želite več?

Predvsem manj razpravljanj o porazdelitvi sredstev in manj zavisti pri tem. Zakaj oni dobijo več kot mi? Te debate uničijo vso sceno, ker porabimo energijo za to, da preštevamo, koliko dobi kdo drug, namesto da bi se koncentrirali na delo. Želim si več kulturnih delavk in delavcev, ki so zaposleni tako, da lahko od tega živijo. Kaj vse je lahko Unikum ustvaril v zadnjih 30 letih s tem, da je celovška univerza poskrbela za zaposlitev in so se sodelavci lahko osredotočili na kulturno ustvarjanje. Ko nisi stalno v skrbeh za preživetje, imaš čas, da si izmisliš nove in inovativne projekte. Želim si, da bi se kreativnost povečala, ko bi eksistenca bila zavarovana. In želim si tega, da se ljudje več upajo, da preprosto kaj poskusijo.

Kaj načrtuje IG KIKK v prihodnje za uresničitev teh ciljev?

Stalno smo v stikih s kulturnim oddelkom dežele Koroške in mesta Celovec in upamo, da bomo pristojne ljudi vse bolj senzibilizirali za prekarne razmere med kulturniki. Povezujemo se tudi z drugimi organizacijami, kakor so Caritas, Volkshochschule ali Zveza sindikatov. Gre za zavest, da so tudi kulturni delavci in delavke delavci kot vsi drugi in da se moramo med seboj solidarizirati. Da ne zapademo v desno populistično greznico, kjer gre samo še za boj eden proti drugemu.