Maribor Tone Partljič se je rodil leta 1940 v Mariboru in to mesto ob Dravi ima v njegovem pisateljskem opusu prav posebno mesto. Tako kakor slovenska Štajerska nasploh. Že samo štajersko narečje v njegovem odmevnem filmu Moj ata, socialistični kulak je navduševalo generacije gledalcev.

Partljič je najprej bil učitelj, se potem zaposlil v gledališču, nazadnje pa bil še poslanec v slovenskem Državnem zboru. Ob poklicnih zaposlitvah je vseskozi pisal, izdal okoli 40 knjig in napisal več ko 30 komedij in dram. Za svoje življenjsko delo je leta 2016 prejel Prešernovo nagrado.

To soboto, 9. februarja, bo Tone Partljič na povabilo Kulturnega društva Peter Markovič iz Rožeka na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku ob 19. uri bral pri Primku (Thomashof) na Reki pri Šentjakobu. Na kitari bo večer popestril Philipp Zellot.

Za nami je Cankarjevo leto. Ivan Cankar je bil vaš veliki vzornik – s čim vas je prepričal in s čim je aktualen še danes?

Tone Partljič: Ko sem v puberteti začel brati Cankarja, sem tam našel nesrečne mlade ljudi, ki so sanjarili, pa jih nihče ni razumel, bili so lačni in ubogi. Jaz sem imel približno takšno otroštvo in sem se tako močno identificiral, da sem bil čisto pod Cankarjevim vplivom. Po mojem sem ga desetkrat celega prebral. Tega vpliva se nisem osvobodil kakšnih petnajst let, šele s 30 leti sem spoznal, da mi bolj uspe, če pišem komedijo in se mi ljudje smejejo. Da sploh nisem tako otožen tip. In čeprav še danes mislim, da je Cankar vsaj na področju gledališča absolutno nepresežen, sem se boril z njim tudi v literaturi. V komediji Oskubite jastreba sem parodiral Cankarjeve Hlapce in komedija Ščuke pa ni, ščuke pa ne se nanaša na Cankarjev Narodov blagor, kjer je glavni junak žurnalist Julijan Ščuka. Seveda je Ivan Cankar zelo aktualen. V Sloveniji se po obdobju socializma vračamo s hitrimi koraki in s čudno tranzicijo v kapitalizem. Cankar je, recimo v Narodovem blagorju in v vseh črticah, na živo opisoval, kako so se ljudje bogatili in kaj je to pomenilo za druge. Mnoga vprašanja, da sploh ne omenjam intimnih stvari, so zelo aktualna.

Cankar je bil mojster opazovanja ljudi. To je tudi bistveno pri ustvarjanju komedij. So liki, ki jih opažate, potrebni še obdelave za komedijo ali pa je resničnost sama že zadosti komična?

Malo ste mi stopili na žulj. Bil sem namreč tudi 14 let poslanec v slovenskem Državnem zboru in velikokrat so po kaki čudni debati k meni prišli poslanski kolegi in mi rekli: Ja, Partljič, sedaj si ti pa ni treba nič izmisliti, kar to popiši, kar smo danes delali in gledali, pa boš imel najboljšo komedijo. Pa sem bil vedno užaljen. Komedija je vendarle literatura, da ne rečem umetnost. Če bi pisal take komedije, kot sem jih opazoval v parlamentu, bi me publika gotovo nagnala in se ne bi smejala. Komedija ne more biti posnetek realnega življenja. Zato sem tudi precej nestrpen do pojavov, kot so stand up komedije. Saj so dobri gledališki nastopi, nič ne podcenjujem, ampak komedija zahteva dialog, zahteva več oseb, prerez skozi družbo, zahtevo zelo težko delo. Ko sem bil še poslanec, sem se skoraj vsako jutro pogledal v ogledalu in rekel Cankarjev stavek: Umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik. Tega sem se v politiki zelo bal. Priznam, bil sem v Drnovškovi stranki in sem se moral prilagajati, ugrizniti v jezik, taktizirati. Pri pisanju pa je to seveda popolnoma nemogoče. Drugo, za kar sem se boril, je bilo, da ne bi v komedijah nikoli obračunaval s kakimi svojimi političnimi nasprotniki. Vedno sem v svojih tako imenovanih tranzicijskih komedijah zafrkaval svojo Liberalno demokracijo Slovenije. Nemoralno pa se mi zdi, da bi z literaturo posegal v politično-zasebne sfere. O komediji ne pravijo zaman, da jo je najteže napisati. Seveda je mogoče posneti realno življenje, ampak to so kozerije ali pa kolumne v časopisih, ne pa literarno delo. 

Do kod komedija lahko gre, kje so njene meje? Ko je režiser Roberto Begnini pred 20 leti v filmski komediji Življenje je lepo (La vita e bella) tematiziral horor holokavsta in koncentracijskih taborišč, se je vnela razprava o dopustnosti takega pristopa. Vi ste s slovitim filmom Moj ata, socialistični kulak na humorističen način izrisali povojna leta v Sloveniji, ki za marsikoga niso bila niti najmanj smešna.

Zelo posrečeno vprašanje. O povojnem času, ko se je nacionaliziralo in smo imeli agrarno reformo, je Dušan Jovanoviç napisal zelo dobro dramo Karamazovi ali Prevzgoja srca. Govori o tistem času z dosti srda, upravičenega političnega angažmaja in izjemno veliko kritičnosti. Ko se je po vojni vrnil moj ata – bil je v nemški vojski, potem je pobegnil k Rusom in se vrnil peš čez celo Madžarsko – pa smo bili tako srečni, toliko smo se smejali in toliko sta ata in mama v tistem času po večerih pela, da sem med gledanjem Dušanove drame ženi rekel: jaz bom napisal o istem času komedijo. Obenem sem spoznal, da s komedijo lahko veliko več rečem kot z resno dramo. Ne bom rekel, da je v Sloveniji vladala neka grozna cenzura, ampak prepovedali so nekatere gledališke tekste. Zdelo se mi je, da imaš pri komediji več svobode. Po drugi strani pa – kje so meje? Tega vprašanja pa si res ne smem postaviti. Jasno, da mora komedija biti korektna, da se ne delam norca iz bolezni nekega človeka ali iz neke hibe. To je vprašanje civilizacijskega standarda in človeške etike. Ampak za komediografa ne sme biti meje. V službah sem se moral prilagajati, toda ko sem sedel za bel kos papirja v pisalnem stroju, je bilo to edino področje moje popolne svobode. Tudi če pišem o mladi lepi ljubici, pa zraven stoji žena in reče, koga si s tem mislil, me to ne sme brigati, če gre za literaturo.

Od leta 1973 niste več pokusili kapljice alkohola, ste torej ozdravljeni alkoholik. Kako vam je uspelo ostati trden, še posebej v družbi Slovencev, kjer veseljačenje povezujemo z alkoho-lom, sploh pa, ker komedijanti med ljudmi veljate za veseljake?

(Smeh) Še naprej ostajam veseljak in marsikdo celo posumi, da se nisem zdravil za pravo stvar, saj se nisem nič spremenil. Sicer pa: predpostavljam, da ne kradete in ne uživate mamil. Za to se enkrat odločiš, ne da bi se moral vsak dan s tem boriti. Jaz sem si mislil: nikoli ne bom dovolil, da bi me neki fant božal, da bi mamila užival in nikoli tudi nič ne bom ukradel. Zlasti ne denarja, saj sem kdaj kako grozdje kradel. In k temu sem dodal še, da ne bom nič več pil in to je odločitev enkrat za zmeraj. Sedaj je od tega že 45 let in niti enkrat nisem imel več skušnjave, ker sem se odločil v glavi. Res pa je, da sem moral biti tri mesece v neki skupini, najbrž ne bi šlo samo od sebe. Ampak že tam sem po 20 dnevih sklenil, da ne znam piti družabno in da me to pugublja. Sedaj sploh nimam nobenega problema. 

Človeka odločitev torej osvobodi, ne pa omejuje.

Točno tako. Laže se živi, če imaš neka načela.

Znani ste tudi po ljubezni do ribarjenja. Doma ste v Mariboru, reka Drava povezuje štajersko prestolnico tudi s Koroško. Kako je z ribami v Dravi?

Zelo slabo. Predvsem zaradi hidrocentral, ki naredijo pregrade. Poleg tega se v reki nabira mulj. Ulovimo ribe, ampak jih je manj in so manjše. Dravo smo, če sem malo patetičen, ubili. Skozi Maribor sedaj teče zelo široka, zelo plitva in zelo počasna reka. Ko so po njej vozili splavi, je bila pol ožja, hitra, nevarna, prav posebna reka. Je pa čudežna reka. Tu se srečujejo Slovani in Germani, srečata se dva svetova. V mojih očeh je mitska reka. Ko teče mimo mene voda, si mislim, da je tekla tudi skozi Koroško. Dravo čutim kot sidro na ta del Evrope. Reke so zame aorte sveta. Vidim pa, da ne velja več starogrški rek, da ne moreš v isto reko dvakrat stopiti. Lahko. Stopim v Dravo v Rožu pa se z avtom hitro pripeljem v Maribor in lahko spet stopim v isto vodo.                            

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of