Največkrat so Francozi. Nosijo ozke, črne puli ovratnike, v stilu eksistencialistov. Kadijo vitke cigarete in pijejo le rdeče vino (ne najdražjo sorto, seveda). Gibljejo se le med pomazano delavnico, starimi kavarnami in zapuščenimi mestnimi cestami, kadar dežuje (zaradi estetike, seveda). Vedno so na lovu za muzami in izogibajočimi se inspiracijami. Nikoli jih ne vidiš jesti (star kliše, ljubeče gojen). So skrivnostna bitja, vedno nekje med ekstatično radostjo in otožno melanholijo. Nostalgična predstava tipičnega umetnika.

Dunaj Valentin Oman sicer ni Francoz in  ne pohajkuje ponoči po srhljivih mestih, umetnik pa je. Eden najbolj znanih likovnikov Koroške razstavlja skupno z ateljejem de La Tour pod naslovom »sestra. brat. roža. žival.« v »Galerie am Park« na Dunaju. Pogovor o umetnosti, spominih in nesmrtnosti …

Kako je prišlo do skupne razstave z umetniki in umetnicami s posebnimi sposobnostmi iz ateljeja de La Tour ?
Hubert Scielecki je prijatelj gospe, ki vodi galerijo. Večkrat razstavljajo dela umetnikov od de La Tour in redno vključijo ob tem tudi starejše slikarje. Mene so umetnine iz ateljeja že vedno zelo zanimale in rade volje sem se priključil razstavi. Pri aktualni razstavi na Dunaju pa predstavljata tudi dve umetnici svoja dela. Všeč mi je, da so to še umetniki, ki samo zase delajo in ne za trg. Atelje je med drugim tudi znan, ker je v njem deloval umetnik Willibald Lassenberger. Razstavljal je med drugim tudi na Koroškem.

Katere slike vi razstavljate?
Razstavljam eno sliko iz cikla Ecce Homo in namislil sem si, da bodo levo in desno visele po štiri manjše slike, ki se imenujejo »Trieste/Trst«. Slike se imenujejo tako, ker ozadje sestoji iz slik, ki sem jih fotografiral v Trstu. Če potujem, si vedno ogledujem stene in iščem strukture, ki me spominjajo na moje figure. Včasih najdem takšne prefektne poslikave, da se vprašujem, zakaj sploh še rišem. Potem jih fotografiram in pustim digitalno tiskati na platno. To platno nato obdelam s svojimi sledmi in to končno kolažiram na podlago. Tako je v ozadju nekaj iz kraja, v katerem si bil.

Kako se najde realnost v Vaši abstrakciji?
Mene nikoli ni zanimalo le ustvariti zanimivo sliko. Vedno je močno vplivalo name to, kaj se je ravno dogajalo v svetu. Ali je to bila vojna, ali so to bili begunci. Začelo se je to že z vojno v Vietnamu. Na to temo sem ustvaril cikel »My lai«.

Primer tega pa je tudi naslednje: Vedno septembra smo bili v Piranu zaradi slikarske kolonije. Tedaj je bila ravno hrvaška vojna. V takšni okolici nisi mogel delati  l´art pour l´art´. Slovenija je sicer že bila umirjena, ampak zvečer sem potem vedno gledal hrvaško televizijo. Nenehno so kazali hrvaške vasi in od vojne prizadeta območja. Tam ni bilo mogoče se ne ukvarjati s to tematiko. Zato je tudi nastal piranski križev pot. Ko sem delal na njem, pa sem si mislil, da moram vključiti tudi nekaj aktualnega. Zato sem vzel hrvaški časopis in detajle z njim kolažiral. Na ta način vključiš nekaj avtentičnega iz tega časa.

Če pa se ukvarjam s pokrajinami, kot na primer v »Nebo in zemlja«, me zanima, kaj se je že v zemlji dogajalo. Sledi v zemlji me privlačijo. To, kar je v ozadju, ne le lepota pokrajine. Danes v Soči lovimo ribe, pred nekaj leti so se tam še bojevali. Za mojimi slikami Soče vedno stoji tudi premišljevanje o preteklosti Soške doline.

Zakaj uporabljate to tehniko in kako zgleda delovni proces?
Največ slik iz cikla »Ecce Homo« sem ustvaril z domačo steno, ki jo že poslikavam skoraj 20 let. Delam alla prima, tako da je vse zelo konkretno. Potem to prelepim in počakam, da se lepilo posuši. Nato to odtrgam. Ta postopek večkrat ponovim. Na ta način dobiš to večplastnost podob. Slika postane nekonkretna in raztrgana. Tako ima ogledovalec več prostora za lastno domišljijo in lahko na svoj način dokončuje človeške podobe. Platen, ki sem jih odlepil, pa nočem enostavno kolažirati na novo podlago. Vzamem več takšnih »potnih prtov«, podob in tiste potem razrežem. Nato jih tako kombiniram, da se ena figura sestavlja iz več podob. Kajti tudi človek ima dele drugega v sebi, nismo tako solitarni, kot bi si mislil. Pri mojih figurah se ne ve, ali je to moška ali ženska podoba. V minljivosti to tudi ni važno, dodelitev k nekem spolu je odvečna. V plasteh so že cele generacije. Ni slika enega človeka, temveč človeštva.

Ta tehnika je zame zaradi tega tako ugodna, ker pokaže trajanje in ker so rezultati fragmentirani, nedokončani. Važno mi je, da slika ni v hipu dojeta. Mora biti tako zanimiva, da vedno odkriješ nekaj novega. Ljubim skrivnostne slike. Ni potrebno, da je abstraktna, ampak ne sme biti prejasna. Pri meni se vedno vtihotapi neka figuralnost, ampak to je moja pot. Čim bolj je odprta, čim manj figuralna je, tem več lahko prispevaš z lastno fantazijo. To je odkril že Leonardo da Vinci, ki je ponazarjal na oblike oblakov ali strukture sten. Če gledaš te oblike, nikoli nisi zadovoljen z abstrakcijo, ampak iščeš vedno nekaj konkretnega in konstruiraš podobe.

Kdo naj bi »vladal« svet? Umetniki?
Ali umetniki ali ženske, to bi bil boljši svet. V Himalaji so kraji, kjer imajo ženske več moči kot moški. Osebno mislim, da bi bil svet boljši, če ne bi bilo različnih ver. Vsak meni, da je njegova vera zadnja resnica. Koliko zla se je zgodilo na svetu le zaradi tega. Smatram, da bil bilo pametnejše, če bi v šoli poučevali etiko in, da naj bi bila vera intimna, zasebna stvar. Vsebina vsake vere je »ljubi tvojega sočloveka«, toda kdo se že drži tega pravila? Celo Dalai Lama je že rekel, da si včasih misli, da bi bil svet brez ver že skoraj boljša varianta.

Za čas Haiderja ste kot protestni znak prenehali razstavljati na Koroškem. Zdaj je H.C. Strache podkancler…
Spomnim se še na intervju, ki sem ga dal v 2000. letih. Pogovarjali smo se o politični situaciji na Koroškem in sem rekel: »V kakšni Avstriji živimo. Verjetno bo še Strache naslednji zvezni kancler!« Ko so potem oddajali pogovor, niti besede tega nisi slišal. Tudi pasažo, v kateri  sem govoril o dvojezičnih krajevnih napisih kot kulturni dediščini, so odstranili. Nato sem po telefonu poklical redakcijo in vprašal zakaj sploh delajo intervju z mano, če tega nočejo pokazati? Za čas Haiderja sem se vedno spet javil po medijih, Horst Ogris me je večkrat pustil povedati kakšen stavek proti njemu. Ker pa me je ta stvar z dvojezičnimi krajevnimi imeni še vedno tako jezila (saj jih je nad 900, ki jih pozabljamo!), se mi je porodila ideja, da bi jih ulil v železo kot akt za ohranjanje kulture. Najlepše bi bilo, če bi te stebre potem deponirali na Vrhu/ Ulrichsbergu, posebej v tem času, ko so še »romali« tja. Do tega ni prišlo, ker je bilo predrago. Pozneje me je Martin Fritz, ki je iskal umetnike za »umetnost na gradbišču« (Kunst am Bau) na celovški univerzi, vprašal, če ne bi ta imena napisal. Oblikoval sem jih potem na prevajalski kabini. Pri tem pa sem prišel le do črke »r«. To je bila ena mojih akcij proti duhu, ki ga je sprožil Haider.

Sedaj sem imel zanimivo idejo za  jubilejno koroško deželno razstavo. Če bi le za eno leto javno postavili te dvojezične table tja, kamor spadajo, da bi bile na ogled, bi bila to odlična koroška deželna razstava! Če bi to uspelo, bi lahko rekli, da se je že precej spremenilo.

In kaj se je dejansko spremenilo?
Nekako veje drug duh. Malo se je pomirilo. Peter Kaiser je tudi precej drugačen deželni glavar, kot je bil Haider. Ima drugo mišljenje, bolj odprto. Vsega ne more spremeniti, ampak poskuša. To mi je že tisoč krat ljubše. Vprašanje je le, če se  manjšina potem ne brani manj? Do današnjega dne nisem d´accord s konsenzom o teh 164 tablah. To je zame premalo. To pomanjkanje te kulturne dediščine, teh nad 900 imen, pokaže, da le še niso tako daleč, da bi pokazali Koroško tako, kot je. Niso še tako daleč, da bi priznali, da so ti slovenski kraji tudi del dežele. Tudi pri diskusiji okoli deželnega jezika zame ni vredu, da so le nemščino postulirali. Dejansko sta na Koroškem dva deželna jezika. Oba jezika sta enakovredna, samo do zdaj še nista enakopravna. Res je prava izguba, da slovenščino  slišiš, čutiš in govoriš le marginalno.

Kaj pa vaša slovenščina?
Dolga leta sem živel na Dunaju. Ko sem se vrnil na Koroško, sem materinski jezik skoraj že pozabil. Na Dunaju nisem imel priložnosti, da bi se v njem pogovarjal. V slovenskem študentskem klubu nisem bil, zvečer pa sem vedno delal in nisem imel časa, da bi se šel družit v Korotan.

Bi radi bili nesmrtni?
Biti nesmrten na tem svetu, bi mi bilo premalo. Če postaneš tako star kot jaz, potem že nekaj zveš o tej zemlji. Več me ne zanima. Zanima me to, kaj bo potem. Rad bi še nekaj od tega vesolja odkril. Ne vem, če je po smrti še nekaj, ampak zanimalo bi me. Nisem prijatelj ideje reinkarnacije, to me ne interesira. Ta svet je že nekako »izčrpan«. Če pogledam ponoči v nebo, si vedno mislim, da bi rad spoznal tudi še te dimenzije. Upam, da je po smrti še nekaj. Ampak z jasnostjo nekaterih ver, kar se tega tiče, ne morem početi ničesar. To mi je prekonkretno. Mislim, da bo drugače, če bo sploh.

ATELIER DE LA TOUR
V ateljeju de La Tour se že deluje 36 leta na umetniškem področju. Institucija, eden najstarejših ateljejev za ljudje s posebnimi potrebami, je nastala zaradi Willibalda Lassenbergerja, velik talent, ki je živel z down sindromom in se je intenzivno bavil z risanjem in slikanjem. Danes dnevno deluje 10 umetnikov in umetnic v ateljeju, dva kot kiparja lesa. Posebni pomen ateljeja dokažejo številne razstave v in izven dežele ter mnogo priznanj in odlikovanj.

VAKENTIN OMAN
Koroški Slovenec Valentin Oman se je rodil 14.12.1935 v Štebnu pri Beljaku. Obiskoval je šolo na Plešivcu, študiral pa je na današnji Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Potem se opravil specializacijo za tiskovno grafiko na Akademiji likovne umetnosti v Ljubljani. Razstavljal je mnogo krat v in izven dežele, znan je pa tudi za svoja dela v javnem prostoru, na primer freske na stenah Slovenske gimnazije. Oman ima častni doktorat celovške univerze, je nosilecavstrijskega častnega križa za znanost in umetnost prvega reda in je od Republike Slovenije prejel zlati red za življenjsko delo na področju likovne umetnosti.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of