Ravnatelj Franc Kukovica, ki ste ga branili, je bil oproščen obtoženega dejanja poškodovanja krajevne table. Kakšna je vaša ocena začudljivega postopka? 

Rudi Vouk: Glede sodišča je treba reči: sodnik je strokovno, kot je treba, vodil postopek ter prišel do po moje edino možnega zaključka in izrekel oprostilno sodbo. Res pa je, da takega procesa sploh ne bi smelo biti, ne samo danes, temveč pravzaprav nikoli. Že samo dejstvo, da je sploh bila vložena obtožnica, je po svoje škandalozno. Če si stvar ogledamo čisto suhoparno pravno, ni težko ugotoviti, da z nalepko ni mogoče povzročiti škode. 
Nadalje se vsak študent prava kot eno prvih zadev v kazenskem pravu uči, da »poškodovanja stvari iz malomarnosti« ni, se pravi, da ni kaznivega dejanja, ko bi nekdo iz malomarnosti poškodoval neko stvar, temveč se poškodovanje neke stvari kot kaznivo dejanje lahko stori samo v obliki naklepnega dejanja. Kukovica pa kakega naklepa, da bi poškodoval kako stvar, nikoli ni imel in je posebej pazil na to, s tem, da je slovenski napis na tabli dodal z nalepko, ki jo je  mogoče odstraniti brez posledic. Torej je bilo čisto jasno razvidno, da je šlo pri zadevi samo za akcijo političnega protesta in ne za poškodovanje stvari.

Torej bi moral tudi najbolj naivni v najkrajšem času ugotoviti, da gre pri tej zadevi za neko drugo ozadje? 

Tako je. Ob tem je treba namreč upoštevati – in to je političen faktor –, za kakšno dejanje je v tej zadevi šlo, za problematiko dvojezičnih napisov namreč. Tu pa se dejansko zadeva polagoma nagiba proti škandalu. Če le pomislimo, da nikoli ni bilo nobenega procesa, ko niso postavljali dvojezičnih tabel in tudi ne nobenega procesa, ko so trgali dvojezične table. Bil je en sam proces zaradi dopolnjevanja napisov, namreč proces proti Marjanu Sturmu v 70. letih. Sturm je uporabljal lak, ko je na nemški tabli v Šmohorju dodal še slovensko ime kraja, to se pravi, da bi prej tam kot zdaj tu pri nalepki lahko argumentirali, da je bila tabla poškodovana. Vendar se je tudi Sturmov proces končal z oprostilno sodbo. Moral bi vsaj vzeti precedenčni primer Sturma ter ugotoviti, da proti Kukovici ne bi smelo biti obtožbe. 
Zato ocenjujem stvar tako, da je nekdo skušal v kali zatreti vsak poskus, da se baje rešeno vprašanje dvojezičnih napisov znova spravlja v politični diskurz. Kukovica je motil »sveti mir« v deželi, pa je nekdo hotel pokazati, da naj bo Kukovica tiho – to je dejansko ozadje procesa. 

Kako bi opisali podobo državnega tožilstva na Koroškem včeraj in danes? 

Na tožilstvu je priprava obtožnice delo okrajne tožilke, kar je v hirahiji najnižja raven. Seveda pa okrajni tožilci ne delajo sami, temveč imajo kontrolo in je tej obtožnici  nekdo moral dati svoje privoljenje. To pa potem že da misliti, ali se nemara v celovškem državnem tožilstvu spet vračajo neki čudni pretekli časi? Kajti v glavnem smo bili prepričani, da je tožilstvo – in to še posebej zaradi delovanja in prizadevanj koroškega slovenskega pravnika Mirka Boročnika – tam danes vendarle kolikor toliko v redu.

Edino, kar nas je pri tožilstvu v Celovcu motilo in moti še zdaj, je, da državno tožilstvo marsičesa ne zasleduje, kar pa bi moralo zasledovati, torej vse, kar je nekje na robu hujskanja ali v območju protimanjšinske dejavnosti. Pomislimo le na primer 3. predsednice državnega zbora svobodnjakinje Kitzmüller, ki je zagnala kampanjo proti zgodovinarju Bernhardu Gitschtalerju, ki je skušal dijake na Zilji osveščati o dogodkih pri Peršmanu. Šla ga je blatit v javnost ter zahtevala, da mora dobiti prepoved nastopanja v šolah, pa da širi lažno propagando itn. Čeprav je bila podana kazenska ovadba proti gospe Kitzmüller, državno tožilstvo ne stori ničesar. Dostikrat so bile podane kazenske ovadbe, ker iz istega kota vedno spet prihajajo razne izjave, ki bi jih morali v resnici vse zasledovati. Tu pa državno tožilstvo ne stori čisto nič, a zdaj na drugi strani pa imamo ta primer Kukovice. Se pravi, tu nekaj ne paše v sliko. Zaradi popolnosti pa je treba tudi povedati, da se je vendarle nekoliko izboljšalo glede obtožb zaradi obnavljanja nacističnega udejstvovanja – tu je zdaj več postopkov, kot jih je bilo prej. Toda morali bi uvesti vsaj tudi postopke proti raznim političnim dejavnikom, kjer so zadeve vsaj po moji oceni tako zaostrene, da bi kazalo preverjati, ali gre tu za obrekovanje, ali ne. Tu pa državno tožilstvo še vedno ne stori ničesar. Ko pa gre za take banalne zadeve, kadar gre za manjšinske aktiviste, pa obtožuje. To, mislim, da kratkomalo ni v redu. Ne vem, v koliko se tu tožilstvo obrača po aktualni politični situaciji, kakršna zdaj ravno je.
Proti pričakovanju se je državno tožilstvo zdaj po tri-dnevnem premisleku pritožilo proti oprostilni sodbi. 

Kaj pričakujete oz. načrtujete kot naslednje poteze v zadevi, o kakršnih smo mislili, da so po vzburljivih desetletjih do končno stvar preteklosti?

Nad pritožbo državnega tožilstva sem dejansko presenečen, verjamem pa seveda, da pritožba ne bo uspešna in bo Deželno sodišče v Celovcu potrdilo oprostilno sodbo. Morda pa hočejo samo videti, kako sodnik pisno utemeljuje svojo sodbo in pritožbe niti ne bodo izdelali? Seveda ima državno tožilstvo pravico se pritožiti in izkoristiti vsa pravna sredstva. Vendar sem menil, da je ta akcija povzročila že dovolj negativne reklame za Koroško v drugih zveznih deželah, na Južnem Tirolskem, v Sloveniji, če si ogledamo samo medijske odmeve. Čudim se tudi, da se deželni glavar nič ne odzove na to zadevo, saj je žitrajski župan njegov strankarski kolega in še predsednik koroškega deželnega zbora, torej visok politik. To že močno kvari sliko o baje rešenih problemih, če se potem namesto rešitve vprašanja v obliki postavitve dvojezičnega napisa, ki nikogar ne boli, dopušča, da prihaja do političnih procesov. 

Kaka je podoba pravne države v Avstriji danes tudi v soju soočanja z aktualnimi političnimi trendi, kako (ne)učinkovita in (ne)pravična je na občutljivih področjih kot so človekove, torej tudi manjšinske pravice? – Glede kršenja le-teh Avstrija v vsakoletnem poročilu evropskega sodišča za človekove pravice namreč nima zavidljivih ocen.

Tozadevno se je položaj dramatično poslabšal. Možnosti pravne države so bile – in prav sam osebno sem jih izkoristil v vseh tistih postopkih, ko je šlo za uradni jezik ali za dvojezične table, deloma pa tudi na področju šolstva. Toda na področju dvojezičnih napisov in uradnega jezika so nam pravnikom s tem, da so zakon o narodnih skupinah sklenili leta 2011 v ustavnem rangu, kratkomalo zvezali roke. Zdaj znotraj države nimamo več pravnih sredstev, ker ustavno sodišče reče, to je ustavni zakon in ustavnih zakonov ne moremo preverjati. To pomeni, da se je faktično zgodilo, da so nam z ustavnim zakonom vzeli pravice, ki smo jih že imeli. Na primeru Sele, če smo že pri primeru Kukovice, je bila že jasno dana pravica do dvojezične table, kar je bilo tudi že objavljeno v zveznem uradnem listu – v takratnem t. i. Schüsslovem papirju so bile namreč predvidene tudi Sele. To pravico pa so z ustavnim zakonom spet vzeli. Ali vzemimo moj lastni primer, občino Dobrla vas: jaz sam sem si izboril pravico, da smem v občini Dobrla vas uporabljati slovenščino kot uradni jezik. Ustavno sodišče mi je pravico dalo in deset let sem jo imel. Z ustavnim zakonom so mi jo potem vzeli. Zdaj v Dobrli vasi nimam več pravice do uporabe slovenščine kot uradni jezik. In pravzaprav je ravno v tem škandal, da se to vzame kratkomalo na znanje. 

Poleg uspehov in tudi priznanj za pravna prizadevanja torej tudi nekaj razočaranj? Tudi nad politiko v naših lastnih vrstah?

Takrat leta 2011 so slovenski politiki molčali morda zaradi tega, ker je bilo obljubljeno, da bodo prostovoljno pozneje naredili še mnogo več, kot si lahko predstavljamo, in se bosta cedila mleko in strd na Koroškem. Dejansko pa se ni zgodilo prav nič in vse tri naše osrednje politične organizacije k temu škandalu enostavno molčijo. Nisem zaznal v zadnjih mesecih in letih nikogar, ki bi rekel, to je škandal, da so nam vzeli pravice, ki smo jih že imeli, ta zakon je treba popraviti. Imel bi razumevanje, če se čaka leto ali dve ali tri, da bi prostovoljno menda kaj storili. A čakanja je zdaj že osem let in čisto nič se ne zgodi. Narobe! Tistega, ki na manjkajoče pravice opozarja – torej Kukovico – se   postavi pred sodišče, naše organizacije pa k temu molčijo. To res ni več zavzemanje za interese koroških Slovencev, ki bi si ga kot pripadniki manjšine pravzaprav upravičeno pričakovali.

V današnjem času, ko živimo v Evropski uniji in je tudi Republika Slovenija članica EU, pa izhodišča kljub tegobam, ki so, vendarle narekujejo in obetajo bolj optimističen pogled v prihodnost? 

Pravno gledano je slej ko prej tako, da je trenutno mednarodnopravno člen 7 še vedno veljaven. Jasno pa je tudi, da ni izpolnjen v taki obliki, kot bi naj bil. Mi kot manjšina pa nismo akterji mednarodnega prava, kar pomeni, da bi tukaj naj bila Republika Slovenija tista, ki bi lahko opozarjala, česar pa zaradi dobrososedskih odnosov ne dela v zadostni meri. In to je po moje nerodna reč. Kajti, če namreč dolgo časa nihče ne bo opozarjal na to, ima narodno pravo tisto sitno lastnost, da to, kar dolgo traja, postane nekega dne tudi pravno korektno – torej pravo navade. Potem je prepozno in se na stvar ne moreš več sklicevati. Se pravi, tudi Sloveniji bi morali zelo polagati na srce, da vsaj vedno spet opozarja na to, da položaj, kot ga ima slovenska manjšina na Koroškem, ne pomeni uresničevanja člena 7 Avstrijske državne pogodbe. Saj nenazadnje je želja in stremljenje nas vseh, da ne bomo samo folklorna skupina, temveč tudi še jutri enakopravni člani v družbi s svojim jezikom, kulturo in pravicami.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of