»Povabil sem ljudi, ki so utrpeli najhujše izkušnje v tem času, ki jim je bila odvzeta svoboda in, ki so morali v sebi razviti najbolj plemenite lastnosti, da so to gorje preživeli,« je uvodoma dejal predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Sem prepričan, da so vojne izogibne –, da o vojnah odloča človek, da je mogoče odločati tudi, da ni vojn, da je mir, je poudaril Pahor še preden je predal besedo taboriščnikom.

»Ko se je začela vojna, sem bila stara toliko, kot ste vi zdaj,« je začela Dana Valič, ki je trpela v  taborišču Ravensbrück. Poleg dijakov Slovenske gimnaziji so ji prisluhnili še vrstniki iz Državnega izobraževalnega zavoda Gregorčič v Gorici, Šolskega centra Nova Gorica, Gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana in Srednje šole za oblikovanje in fotografijo. »Vojna je nekaj groznega. Takrat se razvijajo najboljše lastnosti človeka – takrat človek pokaže ali je res človek.«

Kot 16-letna je bila aretirana Elza Kumer iz Gorice: »V goriških zaporih sem doživela en mesec, nato pa taborišče Auschwitz.« Kumer je povedala, da ne more verjeti, da še zmeraj obstajajo ljudje, ki pravijo, da gre pri taboriščih za izmišljotine. Kumer je delala po taborišču in videla, kako so prispeli transporti: »V tem času sem stalno videvala, kako so se transporti pripeljali. Ko so jih odprli se je vsulo veliko mrtvih iz vagonov. Vse ostale so hitro spravili v vrste. Najdaljša je bila vrsta, ki je šla direktno v krematorij.«

Bivši taboriščnik koncentracijskega taborišča na Rabu je povedal, kako so pri burji morali 24 ur držati šotor, da ga ni odneslo in kako se še danes vračajo spomini: »Kadar pri nas divja burja po Krasu in Vipavski dolini, sem jaz vedno na Rabu.«

Kot bivši interniranec taborišča Moringen se je prireditve udeležil tudi Erni Blajs, ki se je v pogovoru z Novicami spomnil predvsem kazni, pretepov in hudega dela z municijo 554 metrov pod zemljo. »Zaprli so me 12. oktobra 1942. En mesec sem bil v zaporu v Celovcu, nato do konca vojne v taborišču.« Še danes se začne tresti, ko se Blajs spominja strahu, ki ga je tedaj prestajal. Še bolj kot v taborišču pa ga je bilo strah, ko je partizanom vozil jed. 

S Koroške so se pogovora še udeležili sinovi in hčere bivših internirank in internirancev ter predsednica Zveze slovenskih žena Daniela Topar in bivša predsednica Milka Kokot. Medgeneracijski projekt in hkrati nov pristop h kulturi spominjanja pripravlja Taboriščni odbor Ravensbrück – Auschwitz na pobudo in pod osebnim pokroviteljstvom predsednika Boruta Pahorja. Za organizacijo pogovora, ki je potekal že četrtič, je bila  med drugim tudi odgovorna Zveza slovenskih žena.

Z vprašanjem, v koliko lahko izkušnje in doživeta grozodejstva taboriščnikov, ki so jim kasneje v življenju služila kot moralni kompas, lahko služijo navzoči mladini kot moralni kompas, je Pahor predal besedo generaciji, ki ni doživela vojne.

»Tudi iz moje družine so bili med drugo svetovno vojno izseljeni v Nemčijo. Moj dedek je  zelo trpel nad izselitvijo,« je povedal Fabian Hribernig iz Slovenske gimnazije, ki je dodal, da ima največ znanja o tem času od starih staršev. 

Dijakinja goriškega liceja pa je omenila dogodek na šoli, ko so se študenti na Dan slovenske kulture znašli pred neofašističnimi plakati na šolskih zidovih: »Počutili smo se ogrožene in bili smo nemirni, saj nismo pričakovali, da se še danes lahko soočamo s takšnimi dogodki. Dogodek je v nas zbudil potrebo po globokem razmisleku in nas opozoril, da se kljub vsemu po skoraj 75 letih zgodovina lahko ponovi.«

»Vas je kaj strah za prihodnost?« je vprašal Pahor. 

»Imam upanje, da take prireditve pomagajo k temu, da se bolj zavedamo zgodovine, je odgovoril dijak Slovenske gimnazije 

Samuel Wieser in dodal: »Opažam, da se med mladimi in tudi  v pouku zgodovine na drugih šolah v Avstriji vedno manj govori o vseh teh grozotah, ki so se zgodile in s tem gre zavest v izgubo.«

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of