Skozi stoletja so ljudje uporabljali ledinska imena, da so se znašli v domačem okolju, uredili lastninska razmerja in identificirali ljudi. Zlasti opuščanje kmetijske dejavnosti, na Koroškem pa tudi nazadovanje slovenščine, to dediščino ogrožata. V vse vseč občinah pa se ohranja.

Kdaj pa kdaj je kdo že rekel, da bo Jozi Pack zagotovo prišel v nebesa. Četudi bi imel še take grehe, so mu vsi odpuščeni, ker je začel zbirati ledinska imena. Zapisal jih je, kakor jih je slišal pri ljudeh, od gornjega Roža do Radiš na Gurah, od Slovenjega Plajberka sredi Karavank do bregov Vrbskega jezera, predvsem pa seveda v domači občini Kotmara vas. Njegovo zbrano gradivo je uredilo in leta 2008 kot zemljevid z nadrobnim zapisom ledinskih, krajevnih in hišnih imen v domačem narečju izdalo kotmirško Slovensko prosvetno društvo Gorjanci. Hkrati so na svoji spletni strani (www.gorjanci.at) poleg zemljevida objavili tudi zvočne posnetke izgovorjave imen. Istega leta je sicer tudi v Selah izšel zemljevid z domačimi imeni, a predvsem kotmirška karta je bila osnova za uvrstitev koroških slovenskih ledinskih in hišnih imen na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine v Avstriji leta 2010.

Kakor poudarja Martina Piko-Rustia iz Slovenskega narodopisnega inštituta (SNI) Urban Jarnik, ki je pripravila vse (še posebej zapletene birokratske) formalnosti za kandidaturo za Unescov seznam, je bilo odločilno prav to, da so ledinska in hišna imena popisovali domači posamezniki in krajevna društva, ne pa raziskovalne ustanove. Da skrb za ohranitev tradicionalnih poimenovanj ni zgolj na plečih inštitucij, temveč da prizadevanja za to prihajajo iz ljudstva.

Dvodelni radiški zemljevid

Jozi Pack, ki je minuli petek v kulturni dvorani občine Žihpolje odprl nekajdnevno razstavo svojih zemljevidov z ledinskimi imeni, pa ni bil ne prvi ne edini, ki je dejavno izrazil prizadevanja za ohranitev domačega izrazja.

Le dan kasneje, minulo soboto, je v kulturnem domu v Radišah Tomaž Ogris predstavil aktualno stanje pri nastajanju zemljevida za radiške kraje. Stara imena je začel zbirati že pred več ko 20 leti, delo je želel izvesti skupaj z mladimi, a jih ni mogel prepričati, sam pa zaradi poklicnih obveznosti tudi ni imel časa na pretek. S poklicno upokojitvijo je delo napredovalo, informacije je nabiral pri okoli 30 osebah.

»V glavnem so kmetje ali pa so povezani s kmečkimi opravili. Še posebej dobre informantke so ženske. V prejšnjih časih niso delale samo doma, temveč so veliko pomagale tudi pri sosedih, grabile, žele, okopavale so, in zato so dobro obveščene, kako so se imenovali polja in njive v soseščini.«

Ko se danes vse bolj opušča kmečko delo, tuji najemniki kmetijskih površin pa se za izročilo ne zanimajo, tudi na Radišah stara imena tonejo v pozabo. Na zemljevidu, ki bo izšel predvidoma letos jeseni, bodo zanamcem tako ohranjena vsaj v pisni obliki. Prav verjetno pa je, da bo zapis spodbudil njihovo ponovno rabo.

Ogris radiški zemljevid, ki bo izšel v kooperaciji med Slovenskim prosvetnim društvom Radiše, SNI Urban Jarnik, Slovensko prosvetno zvezo ter občino Žrelec, pripravlja v dveh delih. Prvi bo zemljevid z ledinskimi, hišnimi in krajevnimi imeni (v narečni obliki), ki bo imel na hrbtni strani ortofotografijo (satelitski posnetek) obravnavenga območja. Drugi del pa bo brošura z imeni v slovenščini, nemščini, ženski obliki ter v variantah iz franciscejskega katastra (popis zemljišč v avstrijskem cesarstvu iz 19. stoletja). Obenem bodo dodane razlage imen, pri čemer se je Ogris posvetoval z etnologinjo Piko-Rustia, zgodovinarjem in slovenistom Teodorjem Domejem ter etimologom Heinz-Dietrom Pohlom, za osnovo pa so mu služile tudi raziskave Antona Feiniga. »To in ono bo vseeno ostalo nepojasnjeno, vsega se ne da razložiti,» pravi Ogris, ki bo brošuri dodal še seznam imen kapelic, znamenj in križev na Radišah ter navodila za izgovorjavo narečnih besed.

Unescovo priznanje dalo zagon

Radiški zemljevid bo pomembno dopolnil rastočo zbirko zemljevidov s slovenskimi ledinskimi imeni na Koroškem. Prvi sta izšli omenjeni selska in kotmirška karta leta 2008, leta 2011 sta sledili karti za Šmarjeto v Rožu in Škofiče.

Unescovo priznanje iz leta 2010 je dalo poseben zalet, zbiranje in ohranitev starih krajevnih poimenovanj se je, kakor ugotavlja vodja SNI Urban Jarnik Piko Rustia, »začelo dojemati kot nekaj skupnega« in leto kasnejeje se je začel čezmejni gorenjsko-koroški evropski projekt Flu-Led (www.ledinskaimena.si; www.flurnamen.at), v katerem so na koroški strani nastali zemljevidi za Šentjakob v Rožu, Bistrico v Rožu, Bekštanj ter ponovno za Šmarjeto v Rožu (tokrat v narečju). V pripravi pa so ta čas karte za občine Hodiše, Borovlje, Bistrico na Zilji in Strajo vas, Bilčovs ter Žitaro vas, v občini Pliberk pa so za zdaj narejeni popisi za vasi Replje, Rinkole in Vogrče.

Vse to brez prizadevnega in nemalokrat požrtovalnega dela posameznikov ne bi bilo mogoče, slovenska krajevna društva so pomembna podpora, SNI Urban Jarnik pa skrbi za vso potrebno znanstveno in tehnično infrastrukturo ter strokovno pomoč. Čedalje pogosteje izdajo zemljevidov podpirajo tudi občine.

»Lahko bi opustili vse druge naloge in z ledinskimi imeni imeli za prihodnja leta do vrh glave dela,« ob tem, vsekakor pozitivnem razvoju ugotavlja Piko-Rustia.

Zanimivo in tako za domačine kot za obiskovalce koristno je tudi, kako se stara imena ohranjajo tudi vidno. V občini Sele so na pobudo Interesne skupnosti selskih kmetov namestili kažipote z naslovi, družinskimi in zlasti starimi hišnimi imeni domačij, v sodelovanju z zasebnim avtobusnim podjetjem Juwan pa so postajališča opremili s tablami, na katerih je zapisano domače ime kraja.

Kotmirški zemljevid zgled za Prešernovo nagrajenko

Jozi Pack je z zbiranjem imen postavil temelje, sodelavci kotmirškega SPD Gorjanci s predsednikom Vinkom Wieserjem so zemljevid in dodatne vire informacij na spletni strani uresničili, izsledki tega dela pa so bili osnova za diplomsko delo Mije Bon o ledinskih imenih v Bovcu v Soški dolini. »To je bila podlaga in zgled za moje delo, a žal na svoji spletni strani www.bovec-imena.com še nisem mogla objaviti zvočnih posnetkov kakor pri Gorjancih,« pravi Bonova, ki je za svojo diplomsko nalogo prejela Prešernovo študentsko nagrado. Dodaja pa, da je tudi na Bovškem že skrajni čas za zapis ledinskih imen.

»Tisti, ki lahko kaj povedo, so že starejši. Ravno zato je pomembno, da jih zapišemo sedaj.«