Na zadnji prireditvi dunajskega Slovenskega inštituta pred poletnim premorom je 28. junija zgodovinarka in dunajska univerzitetna profesorica Marija Wakounig osvetlila iz različnih zornih kotov življenje in delo duhovnika in koroškega deželnozborskega poslanca Vinka Poljanca.

Dunaj Opisala je Poljančevo dušnopastirsko delovanje v Škocjanu v Podjuni, kjer je bil župnik od leta 1908 do svoje smrti. Zanimivo je, da Poljanec, ki se je rodil leta 1876 v kmečki družini pri Ptuju, ni bil le socialno čuteč duhovnik, temveč tudi vzoren kmetovalec in kulturnik, ki je s svojimi pobudami razgibaval širšo okolico. Aktivno se je zavzemal za pravice slovenske koroške manjšine v tedanjem časopisu Koroški Slovenec, še posebej pa tudi kot politik, ko je med letoma 1921 in 1927 dve mandatni dobi deloval v deželnem zboru v Celovcu, kjer je iz taktičnih razlogov spretno iskal podporo in koalicije pri različnih skupinah. Kot gospodarstvenik je zastopal Slovence med drugim v koroški kmetijski zbornici, kot predsednik Slovenske prosvetne zveze pa je podpiral slovensko kulturno delovanje, še posebej tudi udejstvovanje slovenskih pevskih zborov in odrskih skupin. Zavzemal se je za vsaj minimalno ohranitev slovenskega šolstva na avstrijskem Koroškem in v tem smislu močno podpiral zavod šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu.

Podrobneje se je predavateljica ustavila ob Poljančevi aretaciji na železniški postaji v Pliberku, ko se je 12. marca 1938 ob nacionalnosocialistični priključitvi Avstrije k tedanjemu Nemškemu Rajhu skušal umakniti v Jugoslavijo. Obtožili so ga deviznih prekrškov in poslali v celovško deželno sodišče, vendar je bil postopek 22. aprila ustavljen.

Poljanec, ki se sprva ni smel vrniti v svojo faro, se je v zadnjih mesecih in tednih pred smrtjo močno spremenil. Čeprav je bil pred »anšlusom« aktiven in očitno dobrega zdravja, je sedaj postal tako rekoč »čez noč« na smrt bolan.

Marija Wakounig je v tej zvezi opozorila na vrsto nerazčiščenih vprašanj. Odgovor bi mogli dati dokumenti v arhivih, ki pa jih do danes ni bilo mogoče najti. So bili uničeni oziroma kam so izginili? Kaj se je dogajalo z zaslužnim duhovnikom, kulturnim delavcem in politikom v zaporu? Domneva se, da so ga nacisti in njihovi sodelavci mučili in izsiljevali na različne načine. Do danes tudi ni utihnila domneva, da ga je gestapo zastrupil. Zakaj se je vrnil iz zapora življenjsko strt in na smrt bolan? Poljančeva smrt sproža večje število vprašanj, na katere do zdaj ni pravih odgovorov. Zadnji meseci tega zaslužnega slovenskega duhovnika in politika se berejo kot politični kriminalni roman iz časa nacistične diktature.

Dejstvo je, da si je Poljanec s svojim odkritim zavzemanjem za upoštevanje slovenskih pravic nakopal številne sovražnike pri nemčurjih in pri nacističnem režimu. Bil je prva slovenska žrtev nacionalnega socializma na Koroškem, ki se je bal njegove priljubljenosti pri ljudstvu. Dokaz za to je tudi Poljančev pogreb avgusta 1938 pred osemdesetimi leti, ki se ga je udeležilo nad 3000 ljudi. V črtici Poljančev Cencek je mladostna leta premočrtnega slovenskega rodoljuba upodobil njegov štajerski prijatelj Franc Ksaver Meško.

Predavateljico zelo zanimive in razgibane prireditve je predstavil dolgoletni vodja nekdanjega dunajskega Slovenskega znanstvenega inštituta Vinko Rajšp, direktor sedanjega Slovenskega inštituta Herbert Seher pa je ob koncu prireditve že napovedal nove jesenske kulturne dogodke.