Fotograf Andrej Blatnik bo danes v galeriji Šikoronja v Rožeku odprl razstavo fotografij v dialogu z besedili avtorjev iz kapelških grap – Maje Haderlap, Florjana Lipuša, Helene Kuhar ali Tončija Haderlapa.

Rožek Andrej Blatnik se je rodil leta 1963 v Ljubljani in po gimnaziji študiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo ter na Britanski Open University oblikovanje in moderno umetnost . Ukvarja se s profesionalno fotografijo in z reportažno fotografijo. Objavljal je v uveljavljenih domačih in mednarodnih revijah. S svojimi fotografijami je sodeloval pri opremljanju učbenikov, priročnikov, monografij, zbornikov in leposlovnih knjig. V zadnjem desetletju je veliko delal v zamejstvu (Porabje, Ziljska dolina, Čabranski kot, Rabeljska dolina), da bi približal Slovence z bolj odmaknjenih območij, njihove posebnosti, težave in prednosti širši javnosti v Sloveniji in vzpodbudil intenzivnejši kulturni dialog med zamejstvom in matično državo. Na razstavi v galeriji Šikoronja v Rožeku, ki jo bodo odprli danes, v petek, 31. avgusta, ob 18. uri, predstavlja fotografije v dialogu z besedili avtorjev iz kapelških grap, župnik Jurij Buch pa se bo pogovarjal s pisateljico Majo Haderlap.

V kakšen dialog so postavljene fotografije in besedila?
Andrej Blatnik: Sprva sem šel fotografirat zaradi knjige Maje Haderlap Angel pozabe. Ko sem delal reportažo o Ziljski dolini, mi je Pepca Druml z izjemnim navdušenjem razlagala o tej knjigi. Ko sem jo prebral, sem se odločil, da bom skušal vizualizirati vse te drame, ki se tam dogajajo. Izbrali smo fotografije, na kar je Zdravko Haderlap k vsaki fotografiji stresel iz rokava še kakšno besedilo. Jaz sem samo poslušal.

Kako ste izbirali motive? So v neposredni navezi s posameznimi prizori iz knjige?
Direktno ne. So pa v navezi z dogajanji iz knjige. Hotel sem, da so dramatični, da se vidijo trma, volja do preživetja, vztrajanje, boj z naravo. Tudi partizani in trenja. Veselje. Na eni sliki sem ustvaril tihožitje – steklenice na mizi, harmonika, tobak, družabnost, vse te stvari se tam prepletajo. Že samo tisti klanci so nekakšna drama. Tam je izjemno idilično; da pa pokosiš tisti travnik, pa ni tako idilično. Ali pa slika z drevesom v bregu, ki raste iz skal in se vzravna. To je totalen upor gravitaciji in vsemu. To je nora volja do preživitja.

Ste se za črno-belo tehniko odločili tudi zaradi tega, ker je z redukcijo laže doseči dramatičnost?
Mislim, da bi imel z barvno fotografijo veliko večje težave, da bi to povedal, kar sem.

Fotografiranje je tudi potvarjanje resničnosti, saj prikaže le izsek celote. Je potvarjanje ali manipulacija del ustvarjanja fotografske zgodbe?
Vzamem si pravico, kaj bo videl, kdor hoče meni prisluhniti. Določim mu zorni kot in atmosfero. Če bi sam prišel tja, bi videl nekaj čisto drugega.

S kakšno tehniko ste fotografirali?
Vse sem fotografiral na srednje formatni film 6×6, z zelo zrnatim filmom s 400 ASO in vse s Hasselbladom. Delam sicer tudi z digitalnim foto aparatom. Tiste stvari, ki jih jemljem zelo osebno in jih delam res zase, ne zgolj za honorar, pa delam vse na film.

Toliko kot danes se še nikoli ni fotografiralo in objavljalo, predvsem na raznih družbenih omrežjih. V čem je dodana vrednost poklicnega ali umetniškega fotografa?

Umetniški fotograf je zame pojem, ki ne obstaja. Fotograf je fotograf, ker tudi ni umetniškega kiparja ali umetniškega slikarja.

Je pa verjetno razlika med fotografom, ki pristopi avtorsko, in drugimi?
Večina fotografov, ki objavljajo svoje posnetke na družbenih omrežjih, se jim ti zgodijo bolj ali manj naključno. Kot avtorski fotograf pa greš delat z nekim namenom, ki ga je treba doseči, kar je bistvena razlika med profesionalnim in amaterskim fotografom. Poplave objavljanja, neki ekshibicionizem in pojavljanje povsod so grozljivo razkazovanje. Težko je ohraniti distanco, če je neki poklic tako izrabljen. Ne moreš pa zanikati nove tehnike in pričakovati, da mora biti vselej enako. Bistveno večja revolucija od digitalne fotografije je bila, ko so opustili fotografiranje s stekleno ploščo in šli na film.

Ker je fotografiranje postalo širše dostopno?
Tako je. Druga revolucija v fotografiji je bil polaroid, ki je bil tudi večji od digitalizacije. Žalostna plat nove tehnologije je ta, da se stvar zaradi enormnega profita zbanalizira in vulgarizira.

Pogosto ste že slikali v tako imenovanem zamejstvu. Kaj vas kot fotografa vleče čez meje slovenske države?
Meja, ki jo določa politika, ne more določati človekove meje. Ko stopiš čez državno mejo, ki je nevidna, se življenje ne spremeni. Čeprav so specifike, se življenje preliva. Poleg tega nas je zelo malo, smo majhna država. Če se mi zapiramo, je to katastrofa.

In kaj vas pri tem zanima kot fotografa?
To vidim, ko pridem tja. Enostavno krožim in potem me stvari nagovorijo. Ne delam si v naprej programa.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of