Dunaj Ti zlati časi so zdaj več ali manj minili, vendar je dunajska slavistika še vedno životvorna. Med drugim tudi v novih razmerah nudi možnost študija slovenskega jezika in književnosti, o čemer med drugim pričajo Slovenski večeri, ki jih vsako leto v maju pripravi Inštitut za slavistiko Univerze na Dunaju. Tako je bilo tudi letos 3. maja, ko sta se na dobro obiskani prireditvi ob navzočnosti slovenske veleposlanice v Avstriji Ksenije Škrilec po pozdravnem nagovoru docentke na omenjenem inštitutu Elizabete Jenko  zvrstili dve zanimivi predavanji.
V prvem je Milena Mileva Blažiç, ki predava na Pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, spregovorila o Motivu kulturne dediščine v slikanicah. Predstavila je obširen kozmos predvsem slovenskih slikanic iz starejših in novejših obdobij.  Te ne ponujajo le privlačno ilustriranih zgodb v najrazličnejših knjigah, temveč so tudi izraz osebnega in kolektivnega spomina. Slovenske slikanice, ki so jih ustvarili klasiki in sodobni avtorji, so večinoma na visoki literarni in oblikovni ravni.
Predavateljice je razvrstila slikanice v različne tematske sklope. Pred poslušalci je v besedi in sliki predstavila pisani kozmos slikanic in njihovih junakinj in junakov. Spet so zaživeli klasični Levstikov Martin Krpan z Vrha pa tudi Prešernov prevod temne Bürgerjeve balade Lenora, Finžgarjeva Makalonca in tudi kaj novejšega, na primer vse generacije po drugi svetovni vojni navdušujoča Mojca Pokrajculja. 
Toda v slikanicah se ne dogajajo samo domače zgodbe in povesti, saj so velikokrat odsev svetovne dediščine od antike do danes. Antični Argonavti na slovenskih tleh, iz francoske zgodovine znana junakinja Ivana Orleanska in s Slovenci povezani avstrijski astronom Hallernstein pri kitajskem cesarju v prepovedanem mestu Peking v 18. stoletju delajo družbo domači Barbari Celjski pa tudi postojnski človeški ribici, ki jo je baron Valvasor označil za »zmajevega mladiča«. 

Milena Mileva Blažiç je razprostrla neverjetno veliko panoramo slikanic. Njihova tematika je vseobsežna, saj sega v folkloro k Lepi Vidi, k Povodnemu možu, Zverinicam iz Rezije in še marsikam. So zares posode kulturnega in osebnega spomina. Ni čudno, da so besedila različnih slovenskih in tujih pisateljev vedno znova ilustrirali znani slovenski slikarji, kot na primer Maksim Gaspari, Gvido Birolla ali  Hinko Smrekar, v novejšem času pa tudi slikarke Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec in številne druge.

V drugem predavanju je Krištof Jacek Kozak z Univerze na Primorskem razčlenil problem kozmopolitizma kot identitete pri pesniku, esejistu in ljubljanskem univerzitetnem profesorju, kulturologu Alešu Debeljaku. Leta 1961 rojeni Debeljak je umrl v delno nepojasnjenih okoliščinah leta 2016 v avtomobilski nesreči. Znan je bil kot avtor več pesniških zbirk (Imena smrti, 1985; Slovar tišine, 1987; Minute strahu, 1990) z melanholično ponotranjeno tematiko, predvsem pa kot odličen esejist, ki je s svojimi eseji bistveno prispeval, da se je v Sloveniji uveljavil postmodernizem.

Profesor Kozak je opisal tri kroge identitete Aleša Debeljaka. Iz prvega slovenskega domačega kroga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja rasel ob kulturnem udejstvovanju v vseh tedanjih nacionalnih jugoslovanskih središčih v povezovalni kozmopolitizem, ki ga je v tretjem krogu, ko je živel v Združenih državah Amerike, še dopolnil na globalni ploskvi. Ta je bila zanj dejanski izraz prave osebne identitete. Ta sicer ni zanemarjala narodnih korenin, vendar se je dopolnjevala in dopolnila le v mednarodnem kontekstu.

Po predavanjih so obiskovalci na prireditvi, na katero je vabil tudi Slovenski inštitut na Dunaju, ob zakuski v družabnem srečanju povezali koristno še s prijetnim. 

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of