Tinje Ko je slovenski, evropski in svetovni prvak na diatonični harmoniki Tomaž Boškin minulo nedeljo na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Domu prosvete v Tinjah ubral slovensko narodo Nocoj pa, oh nocoj, mu je polna dvorana takoj pritegnila. Z veseljem. In zanimivo – bolj ko je spev žalosten, bolj veselo Slovenci pojejo. Ko da bi pesem ljudi prečistila in jim za nagrado narisala vedrino na obraz.
Kulturno proslavo so v tinjskem domu s petjem oblikovali še otroški zbor Lipov cvet in vokalna skupina Lipa – Prosvetno društvo Lipa iz Velikovca je bilo skupaj s Katoliškim domom prosvete Sodalitas organizator dogodka – ter mladinski zbor Danica iz Šentprimoža in ženski zbor Žitara vas. Veronika Kušej in Martin Kuchling pa sta z recitali prispevala besedno umetnost.
Slavnostni govornik je bil slovenski generalni konzul v Celovcu, ki se je sicer uvodoma nekako opravičil, da njegove misli na temo Koroška v osrčju Evrope niso neposredno vezane na kulturni praznik, a se je s tem hkrati tudi kapitalno zmotil. Saj nenazadnje kultura ni samo leporečje – ali pa to pravzaprav sploh ni.
Generalni konzul, ki se bo letos poleti po štiriletnem mandatu poslovil, je spomnil, da je Koroško prvič obiskal kot mlad novinar mariborskega Večera sredi nacionalno razgretih 70. let, ko je »napetost bilo čutiti na vsakem koraku.« Kot konzul pa se je vrnil v času, ko Koroška »postaja dežela normalnosti.« A ugotavlja, da so danes za rojake v Sloveniji Karavanke previsoka ovira, da bi se prepričali, da klišeji o severni sosedi ne držijo več. Tudi slovenskih medijev koroške zgodbe onstran senzacionalnosti ne zanimajo kaj posebej, zato je Predan v Tinjah izrazil hvaležnost svoji ženi Darki Zvonar-Predan, ki je med bivanjem v Celovcu ostala povezana z novinarskim poklicem in je iz Koroške »prinesla v slovenski medijski prostor veliko pozitivnih zgodb«. Predan je prepričan, da »četudi preobrat, ki se je zgodil, še zdaleč ni popoln in lahko na večino korakov, ki so bili v zadnjem obdobju storjeni v prid manjšini, gledamo z dveh zornih kotov: bodisi, da je kozarec na pol prazen ali do polovice poln. Vse to nas navzdaje z upanjem, da je ta preobrat vendarle nepovraten.«
Generalni konzul pa je tudi opozoril na nujnost voditeljskih sposobnosti politikov, nenazadnje tudi očetje evropskega združevanja pred desetletji na referedumu najbrž ne bi dobili soglasja. »Svet potrebuje državnike, ki ne sledijo javnemu mnenju in se ne pustijo premamiti predsodkom, temveč z zoperstavljanjem predsodkom to javno mnenje spreminjajo.« Populizem bo vedno del politike, pomembno pa je, da ne zmaga, je dodal.
Tudi z ozirom na aktualno begunsko in migrantsko problematiko je Predan kot odgovor na družbene izzive citiral misel Maje Haderlap iz njenega govora na slovesnosti ob stoletnici avstrijske republike: »Jedro demokracije je etično delujoči posameznik.« To po njegovem pomeni, da mora vsak najti odgovor najprej v sebi, ne da bi čakal, kaj bo storila politika. In četudi se je Predanu zdelo, da je govoril več o politiki kot o kulturi, mu velja priznati da je govoril o politični kulturi in kulturni politiki, kar je oboje spet lahko temelj širši kulturnosti. Ali kakor je sam parafraziral znani rek o politiki: »Kultura je preveč resna zadeva, da bi jo lahko prepustili samo kulturnikom.«
