Bolj od poslušanja slavnostnih govorov koristi izoblikovanje kritičnega in kdaj tudi upornega odnosa do oblasti, je opozoril slavnostni govornik na osrednji koroški proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Celovcu Teodor Domej.

Celovec Zaključila se je osrednja koroška proslava ob slovenskem kulturnem prazniku minuli četrtek, 8. februarja, torej natanko 169 let po smrti velikega pesnika Franceta Prešerna, v ORF Theatru v Celovcu tako, kakor se za praznični dan slovenskega stvariteljskega duha spodobi – s skupnim prepevanjem Prešernove Zdravljice. V središču večera pa je tokrat bil drug besedni umetnik, o katerem še danes učitelji šolarjem radi zatrjujejo, da je – tako kakor naj bi bil Prešeren »največji slovenski pesnik« – bil »največji slovenski pisatelj.« Pozornost je torej bila usmerjena v Ivana Cankarja, pisatelja, dramatika, pesnika in političnega misleca, rojenega 1876 na Vrhniki in umrlega 11. decembra 1918 v Ljubljani. Ob stoletnici njegove smrti je med Slovenci letos torej Cankarjevo leto.
Kot živi lik ga je na celovški proslavi, ki jo je režirala Alenka Hain, zavzeto upodobil Aleksander Tolmaier. Recitiral je (na pamet – kar precej si je moral zapomniti) iz Cankarjevih besedil, v katerih je pisatelj žigosal manj odlične lastnosti slovenskega ali kar splošnega človeškega duha. Delno je Tolmaier igral tudi v literarno-instrumentalnem dvogovoru z izjemnim duom FinePuls (Christian Filipič na prečni flavti in Roman Pechmann na akordeonu), ki je poleg Okteta Suha in tudi skupaj z njim glasbeno oblikoval večer.
Govor za letošnjo osrednjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku, ki sta jo poleg Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze organizacijsko podpisala Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji in slovenski generalni konzulat, je letos pripravil zgodovinar Teodor Domej. Po uvodni trditvi, da se je »čar njegovih besed« ohranil do danes, da ga »samoumevno cenimo kot velikana med slovenskimi besednimi umetniki,« je ugotovil, da pa ni ravno med najbolj izposojanimi avtorji v slovenskih knjižnicah. »Verjetno gre večinoma za šolsko branje, ne za spontano izbiro. Ali naj torej sklepamo, da je Cankar le še nadležna dolžnost za učitelje in učence?« Cankarjeva besedila so danes dostopna tako v klasični knjižni obliki kakor tudi na spletu, pravi Domej. »Prag do Cankarjevih besedil še nikoli ni bil tako nizek kot danes in prepričan sem, da se splača, da ga prestopimo.« Kajti, »kot klasik je preživel vsa poznejša obdobja in nobena literarnozgodovinska šola ali struja mu ni odrekala velikih zaslug za slovensko literaturo … Teme bodo še vedno aktualne, ker si ne morem predstavljati, da bi boj za oblast, krivice, nestrpnost, vojne in kar je še takega izginil s tega sveta.«
Domej je spomnil tudi na nekaj drugih okroglih obletnic v letu 2018. Propad Avstro-Ogrske in ustanovitev države Slovencev, Hrvatov in Srbov sta se zgodila brez primorskih in večine koroških Slovencev, zaradi česar je prišlo do spopadov za slovensko severno mejo. 10. decembra 1918 so boji terjali prvo smrtno žrtev. S priključitvijo Avstrije Veliki Nemčiji leta 1938 se je za koroške Slovence začel najtežji čas v zgodovini. Letos pa bo minilo tudi 60 let od ukinitve obveznega dvojezičnega pouka na Koroškem.
A ker je bil v središču Cankar, je Domej sklenil govor z mislijo nanj in na navdih, ki ga lahko daje tudi še danes. »Bolj od poslušanja slavnostnih govorov pa koristi izoblikovanje kritičnega, ob potrebi pa upornega odnosa do oblasti, v malem manjšinskem merilu ali v večjem državnem in svetovnem, saj je v tej dolini šentflorjanski preveč hlapcev in preveč kraljev na Betajnovi, ki trdijo, da se žrtvujejo za narodov blagor.«