Sorodstvo Terezije Mičej z umetnikom Manfredom Bockelmannom (drugi od desne)

Slikanje proti pozabi

Spomin na Terezijo Mičej je tudi počastitev »vseh tistih ljudi, ki so firerju odrekli poslušnost, ki so hoteli ostati neodvisni in svobodni.«

Celovec »Državni praznik, stoletnica republike Avstrije in 500-letnica mesta Celovec so vreden trenutek, da se spomnimo temnih poglavij zgodovine,« je dejala celovška županja Maria-Luise Mathiaschitz, ko je umetnik Manfred Bockelmann prav na dan avstrijskega državnega praznika, 26. oktobra, v prostorih Deželnega arhiva predal mestu sliko Terezije Mičej. Delo z naslovom Podoba mlade ženske je nastalo kot del njegovega projetka Risanje proti pozabi, s katerim Bockelmann ohranja spomin na žrtve nacionalnega socializma.

Leta 1922 rojena Terezija Mičej, ki jo je v Deželnem arhivu v čustvenem nagovoru predstavila njena nečakinja Viktorija Mitsche, je bila hči slepega organista in ščetarja Andreja Mičeja in njegove žene Terezije in doma v Šentvidu v Podjuni. Rezika, kakor so jo imenovali, njeno partizansko ime pa je bilo Jelka, je pomagala slovenskim partizanom. 1. junija leta 1944 so jo skupaj z materjo in polbratom Štefanom Kumrom zaprli in jo v gestapovskem zaporu mučili. Kot se je kasneje spominjal njen oče Andrej, bi lahko izdala 200 ljudi, če ne bi ostala trdna. Vendar je ostala stanovitna. 12. januarja leta so jo nacisti skupaj z materjo v Gradcu obglavili.

Peter Gstettner, gonilna sila kulture spominjanja na Koroškem, je opozoril, da je spomin na Terezijo Mičej tudi počastitev »vseh tistih ljudi, ki so firerju odrekli poslušnost, ki so hoteli ostati neodvisni in svobodni, ki so se borili za svojo avtonomijo in ideale, ki so se uprli in ostali stanovitni tudi v gestapovskem zaporu in nikogar niso izdali. S sliko umetnika Manfreda Bockelmanna je ime Terezije Mičej dobilo tudi obraz.« Gstettner pa je tudi opomnil, da »mi, ki smo se rodili kasneje, danes nimamo pravice z velikimi gestami končati vojne, pri kateri nismo bili udeleženi. Nimamo pravice, da si čez grobove naših prednikov – karkoli že so storili – podajamo roke in slavimo veliko sklenitev miru. Za to nimamo pooblastila, tudi ne od tistih, ki so v celicah smrti čakali na svojo usmrtitev.« Umetnik Bockelmann, ki ga je čustveno močno prevzela prisotnost sorodstva Terezije Mičej, se je v skromnem nagovoru navezal na besede, da je njegova slika darilo mestu: »To niso moje slike, slike so last nas vseh.« Podoba Terezije Mičej naj bi v prihodnje spominjala nanjo, na vse njej enake in na zavest o ohranitvi človekovega dostojanstva na pročelju Deželnega arhiva, koroški hiši spomina. BW

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of