Zadnja premiera v letošnji sezoni ljubljanske operno-baletne hiše je bila 16. maja, uprizorili so tragično opero Lucia di Lammermoor Gaetana Donizettija.  Dramatično dogajanje se odvija na gradu družine Ravenswood, kjer želi sedanji lastnik Lord Henrik Ashton svojo lepo sestro Lucio zaradi lastnih interesov poročiti z vplivnim Arturjem Bucklawom.  Toda Lucia ljubi bratovega najhujšega sovražnika Sira Edgarja Ravenswooda in se misli poročiti z njim. Vendar še žaluje zaradi materine smrti in trenutno še ne misli na zakon. Želi pa, da se njen Edgar spravi z bratom. Ta pa vztraja pri svoji odločitvi in podtakne Lucii ponarejeno pismo, v katerem izve, da njen Edgar ljubi drugo. Ko jo brat prisili, da podpiše poročno pogodbo z Buckwaldom, Edgar priseže maščevanje celi družini. Toda Lucia vsa zagrenjena, ker Edgarja še vedno ljubi, po poročnem slavju zblazni in umori moža. V obupu se tudi sama zabode. Ko Edgar izve za njeno smrt, se želi z njo združiti vsaj v smrti in se tudi sam  konča.

Flamski režiser Frank Van Laecke je režijo zelo posodobil, saj je n. pr. za lajšanje ljubezenskih in drugih bolečin uporabil kar sodobne tablete, ki so z vodo lajšale telesne in tudi duševne bolečine. Lorda Ashtona, poje in igra ga Jože Vidic, je posadil na voziček. Bil je igralsko in pevsko odličen, neizprosen do Lucie in v svoji negativnosti zelo prepričljiv. Glavno vlogo, zaljubljene, vesele, bratu vdane, toda svojemu ljubemu do konca zveste nesrečnice je pretresljivo odigrala sopranistka Urška Arlič Gololičič. Povsem je zasenčila ostale na odru in njena arija blaznosti ob odlični sinhroni flavti v orkestru je bila višek predstave.  Njeni visoki C-ji so bili odlični. Vzkliki bravo kar niso prenehali. Njenega Edgarja je pel tenorist Aljaž Farasin, ki sicer nima ekstremnih tenorskih višin, ki jih pa v tej operi tudi ni potreboval. Je pa zelo prepričljivo odigral in odpel svojo vlogo in požel zaslužen aplavz premierske publike, med katero je bilo mnogo znanih imen slovenske kulture. Pretresljiv je bil njun zadnji duet pred smrtjo, ko sta pela leže drug ob drugemu, kar je bilo za publiko ganljivo in razumljivo, za oba pevca pa nedvomno težko.

Omenil bi še izreden pevski in odrski delež Lucijinega vzgojitelja Raimonda, ki ga je izvrstno interpretiral Luka Ortar in tudi dobro igralsko ter pevsko predstavo Lucijinega ženina Lorda Bucklawa, ki ga je pel Matej Volk. Lucijo je ves čas igralsko in duševno podpirala njena družica Alisa (pela jo je Ana Dežman), ki je svojo vlogo zelo dobro opravila.

Operni zbor, vodi ga zborovodkinja Željka Ulčnik Remic,  je imel več ali manj statično vlogo, saj ga je režiser postavil v tri nadstropja levo in desno na odru. Njegova vloga je bila večinoma mimična in je samo deloma pevsko sodeloval, je pa vsa tri dejanja z maskami na obrazih tudi z gestami podpiral dogajanje na odru. 

Celotno predstavo je glasbeno suvereno vodil češki dirigent Jaroslav Kyzlink, ki je že nekaj let stalni dirigent ljubljanske opere. Zelo občutljivo operno delo, ki je polno pevskih duetov in pravzaprav z zelo malo pravih opernih arij, je dirigiral vrhunsko in omogočil tudi posameznim instrumentom v orkestru, n.pr. kar dolg solo harfe v prvem dejanju, da so se izkazali z občutenimi soli. Opera je vredna ogleda, saj je bilo v letošnji sezoni ljubljanske opere bolj malo del svetovnega opernega repertoarja. Več ga pričakujemo v naslednji sezoni?