Kot prva je bila 14. januarja na sporedu Verdijeva opera Aida, ki so jo ponovili 16. januarja. Zelo zanimiva je bila tudi baletna pravljica Kekec, ki jo je pripravil odlični koreograf Edward Clug s solisti in baletnim ansamblom SNG Maribor.

V Gallusovi dvorani sem si 22. januarja ogledal baletno predstavo Smrt v Benetkah. Predstavo je po motivih novele Thomasa Manna zasnovala koreografinja Valentina Turcu. Poleg članov in članic svojega, to je mariborskega baleta, je k realizaciji te mojstrovine Thomasa Manna, ki jo je na filmu upodobil tudi Luchino Visconti, povabila tudi člane Baleta Hrvaškega narodnega gledališča iz Zagreba. Plesalke in plesalci so plesali na posneto glasbo Gustava Mahlerja, ki jo večinsko izvaja Berlinska filharmonija pod vodstvom Claudia Abbada. Poslušali smo odlomke iz raznih Mahlerjevih simfonij.

Valentini Turcu je v eno in pol urni predstavi brez odmora uspelo ustvariti sodoben balet, ki ga v Ljubljani redko vidimo. Že kostumi plesalcev so na začetku čisto normalni kakor da bi bili dramski igralci, so se pa glede na situacijo slačili in oblačili ter tudi z obleko dopolnjevali zgodbo o Gustavu von Aschenbachu (odličen mariborski solist Anton Bogov), človeku silne domišljije, toda obremenjenem z iskanjem popolne nedosegljive lepote. Ker ve, da tega sam ne bo mogel doseči, pokliče na pomoč angela Smrti (sijajni plesno in igralsko odlični Sytze Jan Luske). V enajstih prizorih se pred nami zvrsti zgodba iskanja lepote, ki jo je Gustav iskal v nadzemeljsko lepem  mladeniču Tadziu (Jan Trninič). Z angelom Smrti potuje z gondolo ( samo vozeča očitno daljinsko vodena gondola je potovala po odru) po Benetkah in se zapleta v razne situacije, od katerih ga poizkuša odvrniti njegova žena (Jelena Lečiç). Več dni je Gustav sledil Tadziu in se mu poizkušal približati. Koreografinja nam predstavi razne baletne pare od Rusov, Nemcev, Francozov  do Japoncev in Američanov, ki so se v svetovljanske Benetke prišli samo zabavat. Pri tem uporabi vse baletne tehnike, od klasike do modernih baletnih variacij. Na odru vidimo dva ogromna baletna portala, ki jih situacijsko premikajo kar plesalci sami in ustvarjajo atmosfero za posamezen prizor. Gustav si še vedno, ob nasprotovanju angela Smrti prizadeva, da bi se zbližal s svojim Tadzijem, kar se mu tik pred smrtjo tudi posreči. Zelo zanimivo moderno predstavo so gledalci v polni Gallusovi dvorani nagradili z dolgimi aplavzi.

Zadnja predstava v okviru Festivala »Maribor je naš«, opera Turandot Giacoma Puccinija, eno najbolj popularnih opernih predstav vseh časov, je bila dvakrat na programu, poslušal sem drugo predstavo, v nedeljo 27. januarja, ravno tako v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.  Znano je, da je opero dokončal Franco Albano. Solisti, simfonični orkester, pevski zbor in baletni ansambel mariborskega Slovenskega narodnega gledališča so v režiji Filippa Tonona predstavili pravi spektakel glasbe, plesa, kostumov in lučnih efektov. Znana je vsebina opere, ki se dogaja na Kitajskem. Princesa Turandot se je, zaradi svoje predhodnice Lou Ling, ki jo je ubila tuja vojska, sklenila maščevati vsakemu moškemu, ki bi jo zasnubil. Izmisli si tri uganke, ki jih nihče ne reši in glave snubcev-princev padajo ena za drugo. Kalaf, sin odstavljenega tatarskega kralja Timurja, se odloči, da bo poizkušal rešiti vse tri uganke, kljub nasprotovanju njegove zveste Liu. Reši vse tri uganke, vendar Turandot se mu  vseeno ne preda, dokler ne izve njegovega imena. Kalaf ji končno zaupa svoje pravo ime, toda ona ga ne izda in pove zbranemu ljudstvu – njegovo pravo ime je Ljubezen!

Namesto obolelega tenorista Renza Zuliana je Kalafa pel ravno tako odlični Rubens Pelizzari, pevec z izvrstnimi uspehi po znanih evropskih in azijskih gledališčih. Znana tenorska arija »Nessun dorma – nihče ne spi« v začetku 3. dejanja je požela gromki aplavz, tudi med igranjem orkestra. Čeprav je imela sopranistka Sabina Cvilak kot Liu manjšo vlogo, je bila ona pravzaprav zvezda večera s svojo tragično odlično odigrano vlogo, odličnim petjem in sijajno igro nesrečne sužnje, ki zaradi svojega ljubega naredi samomor. Enkratna kreacija! Turandot je pela Rebeka Lokar, ki je zaradi včasih preglasnega orkestra (dirigent Loris Voltolini), morala napeti vse moči, da je preglasila sicer zelo dober orkester. Odličen je bil basist Vladimir Pivovarov kot Timur. Igralsko in pevsko zelo dober in razigran je bil spletkarski trio dvornih uslužbencev, Ping, Pang in Pong, ki so jih upodobili Darko Vidic, Dušan Topolovec in Martin Sušnik. 

Ljubljanska in mednarodna publika je bila vesela te predstave, saj na repertoarju ljubljanske opere zadnje čase bolj redko slišimo vélika Puccinijeva ali Verdijeva dela?