Ledince Poleg Svetega pisma je najbrž že kar Mali princ. Pravljična zgodba francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja je bila prevedena v več ko 300 jezikov in narečij (Biblija je v celoti prevedena v 674 jezikov, delno pa v več ko 3300), 76 let po nastanku se še vedno prodaja v milijonski nakladi in njene modrosti so danes del splošnega prepričanja – »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«
Mladinska gledališka skupina Jepa-Baško jezero je za svojo jubilejno 10. predstavo izbrala to poetično besedilo in ga minulo soboto v kulturnem domu v Ledincah premierno uprizorila. Režiserka Alenka Hain je zgodbo po izvirniku sestavila kot sosledje posameznih prizorov, kar se je današnji mladini, ki je Malega princa spoznala prej v televizijski nadaljevanki kakor iz knjige, mogoče zdelo celo nenavadno. A prav na ta način je vsak igralski lik imel sebi odmerjeno mesto in priložnost.
Desetletno kontinuirano gledališko delo je bilo jasno vidno. Starostno precej raznolika skupina, igrali so tako ljudskošolski otroci kakor mladi odrasli, je oder znala zapolniti in oživiti svoje like, interakcija je bila prepričljiva, koreografija kakovostna. Ni pa bila dobra samo igra, temveč tudi petje – skoraj vsak lik je imel tudi svoj pevski vložek. Glasbo je napisala Veronika Lesjak, tudi sama dolgoletna članica igralske skupine.
Piko na i je ledinskemu Malemu princu dala scenografija in kostumografija, ki jo je zasnovala Majda Krivograd v sodelovanju s Katarino Zalar – barvita, duhovita in preprosto lepa. Tudi zaradi jasne povednosti kostumov, predvsem pa seveda zaradi splošne poznanosti zgodbe, predstava ni potrebovala nadnapisov v nemščini. Niso namreč vsi starši otrok Slovenci, vendar se na odru nikakor ni slišalo, da nimajo vsi otroci slovenske materinščine ali očetovščine. Tudi pri jeziku je torej mladinska gledališka skupina Jepa-Baško jezero v dobrih desetih letih delovanja opravila zgledno delo. Tudi zaradi nje slovenščina v gornjem Rožu živi, v družinah in v javnem prostoru.
