Christian Hölbling-Helfried: »Korošci so znani po tem, da želijo harmonijo in da radi trpijo.«

Vaša rojstna dežela je avstrijska Štajerska. Kako je postala Koroška vaša druga domovina?

Christian Hölbling-Helfried: Moja žena Jas-mina Ogris, hči Marice in medtem pokojnega Ludwiga Ogrisa, prihaja z Radiš. Spoznal sem jo, ko sva delala v Sekiri kot spremljevalca v počitniški koloniji ustanove »Kinderfreunde«. Nato sva skupaj živela v Gradcu. Ko se je rodil najin prvi otrok, hči Jana, sva se leta 2001 odločila, da se preseliva na Koroško, v Škofiče. Tukajšnje okolje nama je bilo zelo všeč in dalo občutek, da je primerno za družinsko življenje.  

Ste nastopali na Koroškem, še preden ste se udomačili v deželi na severni strani Karavank?

Nastopal sem, znan po umetniški figuri Helfried, na raznih turnejah, le redko pa na Koroškem. To se je spremenilo, ko sem leta 2009 v Vrbi prvič priredil »Festival humorja«. Festival sem prirejal deset let, do lanskega. Bil je to čas Haiderja in Dörflerja, ki je nudil zelo veliko snovi za kabaretista. Obstajali sta zame samo dve možnosti: ali se jezim do zadnjega ali pa premagujem svojo frustracijo v obliki satire. Moja publika je satiro hvaležno sprejemala.   

V čem se je izraža vaša frustracija konkretno?

Vedno mi je bilo jasno, da obstaja na Koroškem neke vrste mafija, ki trajno škoduje deželi. Prav tako me je takrat močno razjezila njena predrznost in nesramnost. Hkrati je obstajal občutek, da si proti temu omrežju nemočen.  Sam sem imel srečo, da sem bil neodvisen in da se lahko vsaj kot umetnik borim proti tem razmeram.  

Ste frustrirani tudi še danes, potem ko je Haiderjev sistem pobrala zgodovina?

Medtem se je moja frustracija umaknila. Mislim, da je Koroška postala normalna zvezna dežela. Zaznavam, da gre razvoj v pozitivno smer.

Kako pridete do te ugotovitve?

Prvo, kar se je zgodilo, je to, da se je koroško prebivalstvo postavilo v bran proti stari gardi.To je za koroško deželo nekaj netipičnega, saj so Korošci splošno znani po tem, da želijo harmonijo in da radi trpijo. Drugo, kar se je zgodilo: danes imamo deželnega glavarja, ki ni domišljav in ki je pospravil to svinjarijo mirno in brez posebnega razburjenja. S tem sta dobili svoje mesto v politiki večja stvarnost in nova kultura.

Aktualni razvoj na Koroškem ocenjujete pozitivno. Katera dogajanja vas frustrirajo danes?

Frustrira me, ko zaznavam v Evropi ob vsej blaginji močno tendenco k desnemu populizmu, ki sega do desnega ekstre-                  mizma. Avstrija na žalost pri tem ni izjema. Če si ogledam delovanje sedanje zvezne vlade, potem ugotavljam v prvi vrsti to, da uveljavlja svoje programske cilje svobodnjaška stranka FPÖ.  Vse drugo je samo public relations, javna propaganda. Vidim, kako se naša družba razvija v smer neoliberalizma in  razdora in kako stopajo v ozadje demokratične in socialne vrednote. Frustrira me, da imamo  zveznega kanclerja, ki je sicer zelo mlad, dela pa zelo staro politiko. Nekega novega zagona ne vidim, prav tako tudi ne vizij ter človeške topline.

Kako gledate na položaj socialdemokratske stranke SPÖ na zvezni ravni, ki se očitno še vedno ni opomogla od poraza na zadnjih državnozborskih volitev?

Zgleda, da so bili socialdemokrati predolgo na oblasti in se zato še vedno niso znašli v opozicijski vlogi. Nimam občutka, kaj SPÖ hoče in zakaj naj bi jo potrebovali. Škoda. Nujno bi potrebovali protiutež trenutnemu družbenemu, političnemu in gospodarskemu razvoju. Ne verjamem, da je edini smisel človeške eksistence v delu in potrošništvu. 

Vaša rojstna dežela je Štajerska, poročeni ste s koroško Slovenko in živite na dvojezičnem ozemlju. Kako dojemate slovensko narodno skupnost na Koroškem?

Zelo globok vtis dela name dejstvo, kako močno se koroški Slovenci uveljavljajo kot nosilci kulture. To zato, ker je zanje kultura vprašanje preživetja.  Brez gledališke, glasbene in literarne dejavnosti bi slovenski jezik še hitreje izginil, kot se to že itak dogaja. Presenetljivo visoko število umetnikov prihaja  iz vrst slovenske narodne skupnosti. Brez koroških Slovencev bi Koroška zanesljivo bila kulturno revnejša. Obstajajo pa tudi kraji, kjer je delovanje v prid narodne skupnosti naravnost arheološkega značaja, ker slovenski jezik ne živi več. Še posebej je to opažati v turističnih krajih.

Veliko vlogo v slovenski narodni skupnosti igrajo tudi dogodki, ki jih je doživela v preteklosti. Vaše mnenje?

Travmatizacija preteklosti, ki jo najdeš v skoraj vseh družinah, je tema, ki gotovo zadeva tako slovensko- kot nemškogovoreče. To poglavje se je še zelo malo obdelalo. Morda bi bilo spominsko leto 2020 priložnost, da bi se ukvarjali z lastno družinsko zgodovino, tudi z mnogimi ranami in prelomnicami. Šele ko si pripravljen videti lastno trpljenje, lahko spoštuješ tudi trpljenje drugih. Prav tako mislim, da bi bilo za koroške Slovence dobro, če bi prišli ven iz vloge žrtev.  

Poročeni ste s koroško Slovenko. Vprašanje na vas kot očeta dveh otrok: govorita otroka tudi sloven-sko?

Žena govori z njima slovensko, sam z njima nemško. Lahko pa relativno dobro sledim njihovim pogovorom, če govorijo v rožanskem narečju.

Sodelujete tudi s slovenskimi kulturnimi skupinami?

Rad obiskujem predstave mdr. režiserja Marjana Štikra in razstave v Galeriji Šikoronja. Predvsem pa se po zaslugi svoje žene čutim povezanega z nepoplačljivim kulturnim ustvarjanjem Slovenskega prosvetnega društva Radiše. Kot umetnik, ki gostuje na različnih krajih, si avtomatično v manjšini. Zato tudi moja povezanost s slovensko manjšino.  

Vaši načrti za prihodnost?

Te dni je izšla zgoščenka z mojimi pesmimi Lieder nahe am Wasser in bi bil zelo vesel, če bi jih lahko predstavil v nekem dvojezičnem kraju. Jeseni je spet na vrsti »Helfrieds strenge Kammer«. Povabil me je tudi Martin Kušej, da bi se »s strogo kamro« predstavil v dunajskem Burgtheatru. Veliko časa pa mi jemlje umetniško vodstvo skupine Rote Nasen. Pri tem vedno spet opažam: če sem na poti kot klovn, lahko dobro uporabljam tudi slovenščino, v kolikor jo pač znam. Predvsem v domovih za ostarele dobro odmevajo slovenske pesmi.  

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of