Pred tremi leti je Igor Pison v ljubljanski Drami režiral dramatizacijo večkrat nagrajenega romana Maje Haderlap Angel pozabe. Uprizoritev je vzbudila izredno ugoden odmev, tudi med kritiško srenjo in med gostovanjem na Koroškem. Nazadnje je Pison režiral v Slovenskem narodnem gledališču Maribor prvo uprizoritev Wagnerjevega Renskega zlata v Sloveniji in ponovno prejel številne pohvale – tudi med kritiki iz Avstrije. 23. marca pa bo na odru celovškega Mestnega gledališča zazvenel legendarni ameriški muzikal Gypsy v njegovi režiji. Igor Pison, letnik 1982, je na univerzi v rodnem Trstu študiral nemško književnost in v Münchnu operno režijo. Poleg tega je tudi pisatelj, piše v slovenščini in italijanščini.
Trst velja za svetovljansko mesto, Celovec pa ravno obratno za provinco. Kakšni so vaši vtisi?
Igor Pison: Sprašujem se, če je Trst še svetovljansko mesto, saj nekateri politiki in meščani zaradi svoje zaprtosti s težavo sprejemajo že turiste. O Celovcu nimam izdelane slike. Zelo dobro se počutim, ker je bliže vasi kot mestu. To mi je zelo prijetno, ker ni meščanskega stresa. Niti ne bi rekel, da je tako zaprto. Mogoče imam srečo, ker delam v gledališču, kjer srečam ljudi od vsepovsod. Zdi se mi, da je provinca samo po tem, ker ni velemesto, drugače pa je precej zanimiva mešanica.
Kaj vas je pripeljalo v celovško gledališče?
Bila je dolga pot, čeprav je Celovec zelo blizu Trstu. Mojo predstavo Angel pozabe je videl direktor mestnega gledališča Florian Scholz na povabilo Martina Kušeja v ljubljanski Drami in jo je potem takoj povabil v Celovec. Dogovorila sva se, da bi jaz kdaj sodeloval s celovškim gledališčem. Ker sem tedaj pripravljal veliko opero v Mariboru in praizvedbo druge opere v Bregenzu, sem se odločil za otroško gledališče, da se lahko malo sprostim. V Celovcu sem tako pripravil Lebkuchenmanna. Imel sem se zelo lepo, tudi hiša se je dobro znašla z mano in ko sem v Mariboru zaključil predstavo, me je Scholz klical in rekel, da potrebuje nujno režiserja za muzikal. Ker mi je bila zgodba všeč, sem prišel ponovno v Celovec.
Zgodba je zgrajena okoli konflikta med hčerkama in dominantno materjo, ki oba otroka želi pripeljati do slave, da bi sama doživela slavo. Kako ste aktualizirali ta muzikal, ki so ga prvič uprizorili že leta 1959?
Zgodba deluje kot zelo dobro napisana metafora in je do potankosti odlično napisan tekst. Če bi se odločil za posodobitev in bi radikalno spremenil zgodbo, da bi se dogajala danes, bi jo okrajšal. Dogajanje je vezano na čas okoli leta 1920 in zdi se mi, da ravno ta oddaljenost omogoča, da jemljemo zgodbo kot primer za celotno družbo, kakršno doživljamo tudi danes. Še vedno veljajo mehanizmi, o katerih mati govori v tekstu muzikala – za vsako ceno boš postala zvezda.
Starši imajo danes lahko skoraj že slabo vest, če ne optimirajo svojega otroka in ga pravočasno vpišejo za pouk kitajščine ali violine. Za razigranost otrok včasih že ni več prostora ne časa.
Mislim, da smo uklenjeni v družbo, ki zahteva od nas, da funkcioniramo, da imamo vedno prave odgovore, reakcije. To nekateri starši zahtevajo mogoče celo zaradi tega, ker tega sami niso dosegli. Sedaj imajo nov projekt in ta projekt je otrok. Bilo mi je zelo zanimivo, ko je nemški nevrobiolog Gerhard Hüther zapisal, da je treba otrokom dovoliti, da se včasih dolgočasijo in iz dolgočasja postajajo kreativni. Da jim ne dajemo že vseh rezultatov na mizo, da tudi sami lahko odkrivajo in tako postanejo veseli ali zadovoljni z nečim. Drugače bodo samo konzumirali to, kar jim damo. In v tej predstavi je v nekaj scenah zelo jasno prikazana slepa materina ljubezen, ko naj bi hčerki dosegli vse to, kar hoče ona, ne da bi ju sploh vprašala, kaj hočeta. To za današnjo družbo ne potrebuje dodatnih razlag. Zato je tekst zares močen in smiseln, ne da bi ga posodabljali.
Kako ste sami vraščali v umetniški svet? Tudi vaša mati je umetnica. So vam starši omogočili potrebno dolgočasje?
Mislim, da je bilo pomembno prav to, ker so mi dovolili, da doživljam samega sebe in postajam radoveden. Da sem šel sam do svoje mame, da sem videl, kako se riše, kako se ustvarja z glino, ker je keramičarka. Nikdar nisem imel občutka, da bi me kam silili. Seveda sem imel podporo. Če ti družina in prijatelji stalno oporekajo, to seveda tudi ne pomaga. Mislim, da sem imel vse dobre pogoje, da se lahko pozi-tivno dolgočasim in potem razvijem kakšno stvar.
Pri režiranju Angela pozabe Maje Haderlap ste se verjetno poglobljeno soočili z zgodovino in sedanostjo koroških Slovencev. Kako doživljate Koroško?
Zelo zanimiv je tale primer: v Bregenzu smo imeli praizvedbo opere, ki jo je napisala Nana Forte, libreto je napisala Maja Haderlap, režijo sem podpisal jaz, scenografijo je pripravila Petra Veber in Sanja Grciç je izdelala kostume. Bila je čisto slovenska skupina v Bregenzu in malokdo se je tega zavedal. Celo na Primorskem ni nihče o tem nič napisal. In to je izraz tega, kar kot zamejec iz Trsta včasih do-življam. Ko delaš stvari v svojem kraju, o tem takoj govorijo. Če pa se dogaja drugod ali če delaš na primer Wagnerjevo opero, to ni več tako zanimivo, ker ne govori o nas. Manjšina pa ne more biti izgovor, da smo lahko povprečni, ker se zadovoljujemo s tem, kar smo. Kar se pa realnosti na Koroškem tiče, sem začel šele po Angelu pozabe aktivno spoznavati društva in kulturnike. Opažam, da so problematike manjšinstva zelo podobne. Zadeve se razlikujejo na politični ravni večinskega naroda. Strogost avstrijskega političnega okolja je čisto drugačna od tiste lažne površnosti, ki kraljuje po Italiji. Če je na Koroškem hotena neka omejenost, je pri nas v Trstu vse skupaj postavljeno pod luč nečesa nepotrebnega. Češ, saj smo v Evropi, zakaj je treba sedaj podpirati to manjšino.
Ko govorim z nekaterimi Slovenci, ki so tudi v celovškem gledališču, opažam, da je tukaj slovenščina še vedno nekakšna zmaga – da lahko prosto govoriš. V Trstu smo hvala Bogu šli že korak naprej in slovenščine ne občutimo več kot politično tako zatrte.
Zadnjič sem na matineji pozdravil tudi z dober dan, ker se mi je zdelo pomembno, in so nekateri zaploskali, nekateri pa zamrmrali, češ da to ni potrebno. To se recimo v Trstu ne zgodi več, čeprav imamo ponovno zelo močno desnico v mestu. Res pa je tudi, da pravih kontaktov med obema manjšinama ni bilo nikoli. Ko je bil še radio Korotan, sem upal, da bo sodeloval z radiom Trst A, in da bi tudi krovne organizacije sodelovale. Stvari se delajo na pol, kar pomeni, da ni skupnega projekta ali vizije.
Poleg režiranje tudi pišete. Izdali ste že dve knjigi, z naslovom Zasilni izhodi v slovenščini in Squarci v italijanščini. Napovedali ste tudi izzid romana – ta še nastaja?
Še nastaja, jaz sem počasen … Ne vem, katera knjiga bo hitrejša, ker nastaja roman tudi v italijanščini. Vzporedno pa je pred časom nastal roman v slovenščini. Sta dve čisto različni zgodbi. Slovenska govori o odnosu, ki ga imam do polpretekle zgodovine. Italijanska pa je čista fikcija in je vezana na problematiko dojemanja telesnosti v današnji družbi, od fanatikov fitnesa do najbolj absurdnih diet.
Če prav razumem, je slovenščina intimni jezik, v katerem obravnavate narodnostno obarvana vprašanja, medtem ko se v italijanščini lahko lotevate širših tematik?
Mogoče ja. V slovenščini mi je laže pisati o tržaški realnosti in o čisto mojih odnosih do političnih vprašanj v zvezi z identiteto, jezikom. Oba, knjižna slovenščina in italijanščina, pa sta tuja jezika v glavi, ker sta standardizirana. Italijanščina mi je še dosti bolj tuj jezik. V Trstu še vedno rečemo, da gremo v Italijo, če na primer gremo v Rim, čeprav smo kot Tržačani že v Italiji. Tako imaš občutek, da si bolj doma v Celovcu, ker ga vsi poznamo in greš z avtom laže tja, kot do drugega kraja v Italiji.
Pa večinski jezik za dvojezičnega avtorja ni mogoče tudi skušnjava? Že na prvo žogo je tržišče za nemške ali italijanske knjige znatno večje od slovenskega, brez prevajanja se doseže večje občinstvo.
To je dejstvo. Vprašanje pa je, če štartam z mislijo, koliko ljudi bo to prebralo? Moram reči, da ne, ker vsaka zgodba zahteva svoj jezik. Zgodba je v tem primeru pomembnejša od jezika. Jezik je nanjo vezan in bom v tem jeziku nadaljeval. Mislim pa, da je lahko dobra knjiga napisana v kateremkoli jeziku. Če bi začeli sedaj meriti po kvadratnih kilometrih, bi morali začeti vsi čimprej pisati po špansko ali kitajsko.
