Avtor spremne besede nove Kokotove knjige Kmecl je pisatelj, prominentni slovenski literarni zgodovinar in upokojeni redni profesor ljubljanske univerze. O pesnikovanju Andreja Kokota je med drugim zapisal:
»Kokotove pesmi so vera na smrt obsojenega v človečnost, v smisel zvestobe in identičnosti. In so seveda kar naprej navznoter najpopolnejša elegija, tako polna stisk, da bi je takšne v današnjem novo- evropskem svetu, opremljenem z bleščečim slovarjem demokratizmov, enostavno ne smelo biti.«
Lani prerano umrli pesnik in literarni zgodovinar Fabjan Hafner pa je o pesniku povedal: »Andrej Kokot je tih, resen, nemalokrat žalosten in celo grenek, a iskren izpovedovalec trpkih resnic«. Pisatelj Peter Handke ga zato uvršča celo v bližino Stare zaveze, Psalmov in Visoke pesmi.
Andrej Kokot je za časa življenja objavil več kot 20 knjig, med njimi deset pesniških zbirk. Poleg pesmi je močno odmevala tudi njegova spominska knjiga o otroških doživetjih v pregnanstvu »Ko zori spomin«. Danes v bogatem Kokotovem pesništvu zavestneje zaznavamo tudi še drugo, doslej redkeje imenovano plat – pesnik namreč zna biti v svojih verzih tudi veder in razposajen, poln sle po neminljivosti življenja. In prav takšna je tudi njegova nova zbirka zbranih pesmi, ki je izšla pri založbi Drava. Kompetentno jo je uredila urednica Jerneja Jezernik.
Simpatično knjižno predstavitev prejšnji četrtek v Hačku v Celovcu je glasbeno popestrila kitaristka Katarina Sima, slovenska dijakinja je prebrala sveženj pesmi, Monika Wieser-Zeichen je prebrala v Kokotovem domačem kostanjskem narečju nekaj pesnikovih »Pastirjevih rajmov«, avtor spremne besede knjige »Pesmi za moje ljudi« akademik Kmecl pa je zbrano občinstvo pospremil na vzburljivo lep sprehod skozi svet, leposlovje in osebnostni profil Andreja Kokota.
V Kmeclovem risanju profila se elegantno prepletajo ogrevajoča simpatija, spoštljiva distanca in v pozitivno usmerjena nepodkupljiva strokovnost. Na tak način Kmecl ustvarjalnosti, leposlovju in slovenščini izkazuje naklonjenost na najvišji ravni.
