Celovec Ta fenomen je tržaški Slovenec in svetovljan, neuklonjiv duh, živa priča nasilja totalitarizmov dvajsetega stoletja, pedagog, pisatelj in razumnik ter goreč rodoljub Boris Pahor. V petek, 1. marca 2019, je spregovoril in očaral občinstvo v Tischlerjevi dvorani na predstavitvi knjige Darke Zvonar Predan »Boris Pahor-Najini pogovori«. Knjiga je izšla lani pri mariborski založbi Kulturni center Maribor v knjižni zbirki Frontier. Uvršča se v niz pogovorov, ki jih je avtorica in novinarka izdala v knjižni obliki. Na predstavitev knjige so vabili Mohorjeva založba, Društvo slovenskih pisateljev in pisateljic v Avstriji ter Knjižni center Maribor. Pogovor z Borisom Pahorjem in avtorico Darko Zvonar Predan je vodil bivši vodja slovenskega odddelka RAI v Trstu in publicist Ivo Jevnikar.

Ravnatelj Mohorjeve Karl Hren je na začetku omenil dolgo časovno sopotništvo med njegovo založbo in Borisem Pahorjem, saj je ob njegovem rojstvu, še za časa rajnke avstroogrske monarhije, celovška Mohorjeva zalagala celoten slovenski narod s knjigami. Jevnikar je Pahorja predstavil kot človeka, ki je pokončno, jasno in odločno zagovarjal in zagovarja življensko pravico svojega naroda in resnico in se je zato zameril režimom, ki so v prejšnjem stoletju usodno in bistveno krojili usodo slovenskega naroda, pa tudi njegovo: fašizmu, nacizmu in po drugi svetovni vojni jugoslovanski inačiči komunizma. Pokončno jim je kljuboval. Prva dva sta ga zato, ker je Slovenec, preganjala na smrt, šel je skozi pekel kacetov Natzweiler (glej knjigo Nekropola), Dachau, Dora, slednji pa ga je zaradi resnicoljubnosti in ker se je tega Tržačana bal, neusmiljeno preganjal. Odločilni za to so bili Pahorjeva solidarnost z Edvardom Kocbekom in odstiranje povojnih dogodkov in ker je vselej odkrito govoril. Predanova je dejala, da so srečanja s Pahorjem zanjo bila veliko darilo usode. Pahor da je hodeča zgodovina minulega stoletja. Veliko je dal Sloveniji in Italiji in Koroška mu je vselej bila pri srcu.

Pahor je o knjigi  »Najini pogovori« menil, da je zanj posebno darilo in da je »zaljubljen vanjo«. Knjiga da ima sporočilo za slehernega Evropejca, ne samo za Slovence.V svojih razmišljanjih je napravil velik lok od revije Zaliv, ki jo je izdajal in so jo »pisali zastonjskarski pisatelji«, preko Edvarda Kocbeka do Alberta Camusa, ki je dejal, da je komunizem v svoji  ekonomiji pozabil na pomen naroda. Pahor pa meni, da tudi Evropa zanemarja to plat, za kar je Francija najboljši primer. Brez Kocbeka in njegovih krščanskih socialistov pa po Pahorju ne bi bilo Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilnega boja. 

Odkrito je priznal, da ga je strah današnjih pojavov in vračanja fašizma v Italiji, kar se med drugim kaže v popolnem zamolčevanju nasilja, ki so ga Italijani zganjali nad Slovenci, obenem pa je Ljubljani očital, da je prav ta zgodovina nasilja, ki so ga Slovenci doživeli pod okupacijo in v koncentracijskih taboriščih, ne zanima. To je naša zgodovina, kot je naša zgodovina tudi usoda koroških Slovencev in beneških Slovencev. Ene in druge so v državah, kjer živijo, zatirali, jim odrekali pravice. Pahor je pozval vse, naj se zavedajo svojih korenin in naj jezik prenašajo naprej na svoje potomce.