Mariborska novinarka Darka Zvonar Predan je od leta 2002 do 2006 bivala v Trstu in je velik del svojega publicističnega delovanja posvetila slovenskemu tržaškemu pisatelju, bardu Borisu Pahorju, ki je 26. avgusta 2018 praznoval svoj 105. rojstni dan. V knjigi je objavila 31 svojih intervjujev z Borisom Pahorjem, od tega je bil samo prvi, 35- stranski intervju objavljen v Novi reviji, letnik XXII, avgust/september/oktober leta 2003, vseh ostalih trideset intervjujev je bilo pa objavljenih v mariborskem VEČERU, bodisi na strani Kulture ali V soboto, v takratni Večerovi prilogi Bonbon ali pa v samostojnem tedniku 7D, ki ga je izdajala Večerova časopisna hiša. Za uvod je urednik zbirke Frontier Dušan Hedl na kratko navedel podatke o nastajanju te edinstvene knjige intervjujev.

V vseh intervjujih se ponavlja stoletna življenjska zgodba enega najznamenitejših Slovencev, najstarejšega slovenskega in verjetno tudi najstarejšega italijanskega pisatelja BORISA PAHORJA, neuklonjivega borca za Slovence in slovenščino, ki je za Slovence in seveda za svoj rodni Trst naredil več kot marsikdo v dveh življenjih in bi ga »bilo treba klonirati« kakor piše Darka Zvonar v enem od svojih intervjujev. Zgodba o Pahorju je znana: rodil se je 26. avgusta 1913 v Trstu, očetu Francu in materi Mariji Ambrožič, odraščal je s sestrama Evelino in Marico. Kot sedemleten doživi v neposredni bližini doma požig slovenskega Narodnega doma sredi Trsta, ki so ga požgali italijanski fašisti. Tega ne pozabi nikoli. Ker se ne želi šolati v italijanščini, se vpiše na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, leta 1935 maturira, študira teologijo v Gorici in jo opusti. Leta 1941 ga vpokličejo v italijansko vojsko v Libijo, po premestitvi v Italijo postane prevajalec za ujete jugoslovanske častnike ob Gardskem jezeru. Leta 1943 se v Trstu pridruži Osvobodilni fronti, domobranci ga aretirajo in zaprejo v zaporu Coroneo sredi Trsta. Nato se prične njegova zaporniška pot po taboriščih v Nemčiji in Franciji. Leta 1951 se v Primorskem dnevniku postavi v bran Kocbekovi zbirki novel Strah in pogum. Leta 1975 izide v reviji ZALIV, ki jo je urejal, brošura Edvarda Kocbeka »Pričevalec našega časa«, v kateri »Kocbek obsodi poboj na Koroško prebeglih slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji«. Zaradi te podpore mu takratne jugoslovanske oblasti za tri leta prepovedo potovanja v Jugoslavijo.

Preveč je podatkov o Pahorju, ki jih je Darka Zvonar zvabila iz njega v teh objavljenih intervjujih, zato samo na kratko navajam kaj je skupnega v vseh njenih raz-govorih s Pahorjem. Seveda sta se največ pogovarjala o njegovih knjigah, ki so bistvo njegovega ustvarjanja in življenja. Najpomembnejša je nedvomno Nekropola, ki je prevedena v več jezikov, ta mu je l. 2007 prinesla francoski Red viteza legije časti. Ne moremo mimo knjige »Trikrat ne – Tre volte no«, v kateri enači fašizem, nacizem in komunizem. Leta 2009 ga tudi predsednik Avstrije odlikuje z Velikim častnim križem za znanost in umetnost, l. 2013 pa mu Evropski parlament podeli nagrado Državljan Evrope. Vsi ti podatki so objavljeni na zaključku knjige in so del zahvale Francije, Avstrije in Italije za Pahorjevo knjižno ustvarjanje in za njegovo kritično distanco do mednarodnih problemov. Leta 2010 postane častni meščan Maribora in leta 2013 tudi Trsta. Mesto Ljubljana se mu leta 2017 zahvali s postavitvijo Pahorjevega spomenika v nadnaravni velikosti v ljubljanskem Tivoliju. Pahor je bil tudi večkrat predlagan za Nobelovo nagrado.

Naslovi nekaterih razgovorov so pa prav zanimivi. Tako je Zvonarjeva razgovor, objavljen 25. 3. 2006 v Večeru, naslovila s »Predsednik naj gre v Rim, ne pa v Sudan«. Slovenski predsednik Janez Drnovšek je takrat odšel v Sudan pomagat tamkajšnjemu ubogemu ljudstvu, Pahor pa meni »da bi Drnovšek namesto v Sudan lahko odšel enkrat v Rim in predlagal Silviu Berlusconiju, naj zaradi prijateljskih razmerij med Slovenijo in Italijo potrdi seznam občin, kjer naj veljajo določila zaščitnega zakona …« Ker je pa Pahor v tem intervjuju navedel nekaj kritičnih opazk na račun nekdanjega slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, Zvonar-Predanova v knjigi korektno objavlja najprej dva Ruplova odgovora Pahorju in nato tudi dva Pahorjeva odgovora Ruplu v Večerovih Pismih bralcev. V enem izmed intervjujev »Preveč hudega za majhen narod«, Večer, V žarišču z dne 23.8. 2012, pa Pahor na vprašanje o komunizmu odgovarja: »Ločujem ga od fašizma in nacizma po tem, da je startal z dobro idejo o pravični razdelitvi, o tako organizirani ekonomiji, da ne bodo na eni strani bogatini, na drugi pa reveži …« V zadnjem, v tej knjigi objavljenem intervjuju, ki je v Večeru izšel 26. 8. 2017, prav na Pahorjev 104. rojstni dan z naslovom »Brez ljubezni danes ne moremo nič«,  pa Pahor javno pohvali sedaj že nekdanjega ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazda Žmavca, z besedami »Pohvalil sem ga, ker je edini od pripadnikov oblasti izpostavil pomen narodne zavesti, ko je ob slovesu od študentov, ki so se izkazali, rekel:« Čestitam vam za nastop in ostanite Slovenci, da boste ohranili svoj jezik.« In v istem inter-vjuju Pahor pove še: »Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja.« Na koncu knjige je objavljenih še 27 črno belih fotografij iz Pahorjevega življenja.

In še Pro domo suo: Tudi jaz spremljam Borisa Pahorja že dolga leta, saj sem že 12.2. 1992  objavil v koroškem Slovenskem vestniku v Celovcu svoj članek o prvi podelitvi Prešernovih nagrad v samostojni Sloveniji, ki sta jih takrat v Ljubljani prejela Boris Pahor in skladatelj Uroš Krek. Nato sem objavil v celovških Novicah še kar nekaj člankov ob Pahorjevih rojstno dnevnih obiskih v ljubljanskem Konzorciju od l. 2013 dalje (zanje ima veliko zaslug vodja uprave Mladinske knjige Peter Tomšič), v moji knjižnici se pa nahaja tudi dvanajst Pahorjevih avtorskih knjig ali pa knjig z njegovih simpozijev, večinoma z njegovim podpisom.