V Slovenskem inštitutu na Dunaju so 19. marca pripravili prijeten koroški literarni večer. Upokojeni učitelj in pisatelj Stanko Wakounig je na živahen način spregovoril o polpreteklem življenju na Koroškem in še posebej v domači Podjuni. Ta nekdanji čas je »oblikoval tudi marsikoga od nas« je v uvodnem nagovoru s tem v zvezi poudaril direktor Slovenskega inštituta Herbert Seher.
Wakounig, ki se je rodil leta 1946 v Železni Kapli in odraščal v letih po drugi svetovni vojni v Mlinčah v zgornji Podjuni, je o svojih življenjskih izkušnjah napisal zanimivo knjigo Spomin daje času obraz, ki je izšla leta 2017 pri Mohorjevi založbi v Celovcu. Iz nje je na dunajski prireditvi skupaj s svojo nečakinjo Tamaro Sommeregger prebral več značilnih odlomkov.
Avtor je obiskoval Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu in se po triletnem študiju teologije odločil za pedagoški poklic. Po diplomi na celovški
Pedagoški akademiji je do upokojitve služboval na glavni šoli v Železni Kapli. Že leta 2008 se je oglasil v slovenski koroški javnosti s pesniško zbirko Kotiček tople domačije, iz katere zveni občutljivost za ugašanje domačega slovenskega jezika in slovenske narodne zavesti med koroškimi Slovenci. To pa je tudi ena od glavnih tem Wakounigove spominske knjige. V njej so natisnjena razmišljanja in komentarji, ki jih je objavljal v slovenskem celovškem katoliškem tedniku Nedelja. Tem besedilom so v drugem delu knjige pod naslovom Iz spominov dodani še avtorjevi zapiski o rojstnem domu, starših in domači družini, o šolanju in nadaljnji življenjski poti, iz katerih izvemo zelo veliko o nekdanjem življenju na avstrijskem Koroškem in o notranji zasebni oziroma intimni podobi slovenskega koroškega človeka.
Skozi vsa besedila zveni glas prizadevnega slovenskega šolnika, ki je svojo poklicno dejavnost dopolnil s kulturnim delom v slovenskih manjšinskih kulturnih društvih in v periodičnem slovenskem koroškem tisku.
V Slovenskem inštitutu je avtor prebral več odlomkov predvsem iz drugega dela knjige, v katerih se med drugim spominja mladostnih let v Mlinčah. Na podroben način predstavi usodi svojega očeta kolarja in strica kovača, kar mu nudi možnost, da na natančen način opiše delovne procese in orodja nekdanjih obrtniških poklicev, ki so v modernem času praktično izumrli. Wakounigovi spomini so v nekem smislu poklon stari Koroški, ruralni pa tudi že delavski, v času avtorjevega odraščanja v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni. To so bili tudi v Avstriji še dokaj tradicionalni časi – preden je v šestdesetih oziroma sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prišlo do velikih družbenih in ekonomskih sprememb, mehanizacije in industrializacije kmetijjstva s turistično ponudbo tudi na mnogih slovenskih kmetijah, kar je bistveno spremenilo jezikovne in družbene odnose po slovenskih vaseh z velikokrat dodatno asimilacijo v nemštvo.
Ob koncu je dunajska kulturna organizatorka in režiserka Nika Sommeregger zastavila avtorju še nekaj ključnih vprašanj, s katerimi je prireditev dobila zelo dobro oblikovan dodatni profil. Posebno doživetje so bili vmesni glasbeni nastopi dveh mladih umetnic, violinistke Mire Gregorič in kitaristke Sare Gregorič, ki sta se predstavili z občuteno podanimi lastnimi kompozicijami.
