Mednarodni praznik, posvečen ženskam in ženskim vprašanjem, so v Slovenskem inštitutu na Dunaju 5. marca obhajali na poseben način. V ospredju zelo dobro obiskane prireditve je bilo življenje in delo Josipine Urbančič Turnograjske. O tej danes skoraj pozabljeni prvi slovenski avtorici je po uvodni vzpodbudno šaljivi besedi univerzitetnega profesorja Ludvika Karničarja o ženskem položaju nekoč in danes predavala lektorica za slovenski jezik na graški univerzi Kasilda Bedenk.

Predavateljica, ki v Gradcu vodi tudi jezikovni in kulturni inštitut »Slovenščina v Gradcu« in je predsednica tamkajšnjega Društva avstrijsko – slovenskega prijateljstva, je podrobneje opisala položaj žensk v času avtoričinega življenja, ki je potekalo v težavnem obdobju romantike in političnega absolutizma, kot ga je doživljal in prestajal tudi vodilni slovenski pesnik France Prešeren. 

Josipina Turnograjska se je rodila leta 1833 na gradu Turn pri Preddvoru. Bila je hči tamkajšnjega graščaka Ivana Nepomuka Urbančiča. Čeprav se ženske v tedanjem času še niso mogle izobraževati na višjih in visokih šolah, je Josipina, ki se je rodila v bogati družini, bila deležna zasebnega pouka iz tujih jezikov, književnosti in drugih tedanjih gimnazijskih predmetov kar na domačem gradu. To ji je močno koristilo pri njenem literarnem delovanju. 

V domačem okolju je leta 1850 spoznala pravnika Lovra Tomana, ki je v mladih letih pisal domačijsko liriko in se pozneje posvetil političnemu delovanju. Med drugim je kot deželni in kot državni poslanec v avstrijskem državnem zboru sodeloval pri različnih pomembnih pobudah. Poleg tega je bil najožji sodelavec »očeta slovenskega naroda« Janeza Bleiweisa in kot tak nasprotnik liberalnejših mladoslovencev. Poznanstvo med Tomanom in Josipino Turnograjsko se je razvilo v ljubezensko zvezo, ki ji je sledila poroka v letu 1853. Preselila sta se v štajersko prestolnico Gradec, kjer pa je Josipina težko zbolela, izgubila pri porodu otroka in leta 1854 umrla verjetno zaradi splošne izčrpanosti. Njen grob v obliki velike piramide na graškem pokopališču Sv. Lenarta se je ohranil do danes v prvotni obliki in je edini še obstoječi stari slovenski grob v štajerski prestolnici, čeprav je bilo tu pokopanih veliko pomembnih Slovencev.

Zanimivo je, da je Turnograjska, ki velja za prvo slovensko pisateljico kratke proze, pisala svoja literarna dela samo v kratkem obdobju  med 1850 in 1852. Čeprav se je bilo ženski zelo težko uveljaviti v tedanji moški pisateljski družbi, je napisala kar 38 povesti z moralno oziroma moralistično tendenco. Med drugim je napisala daljšo povest Nedolžnost in sila o tragični usodi Veronike Deseniške. Svoja prozna besedila je objavljala v Janežičevi »Slovenski bčeli« in Razlagovi »Zori«. Pod vplivom rodoljubnih idej je v optimističnem obdobju po marčni revoluciji pisala zgodbe z ženskimi junakinjami, s katerimi je hotela zbuditi interes Slovenk za narodno delovanje in utrditi njihovo vseslovansko zavest.

Kasilda Bedenk je v dunajskem Slovenskem inštitutu opozorila na pomembnost korespondence med Josipino in njenim poznejšim možem Tomanom. Ohranilo se je kar 1066 pisem, ki sta si jih pisala vsak dan, ko se je Toman mudil na Dunaju oziroma v Gradcu. Ta pisma velikokrat obsegajo kar po 15 do 35 strani. Pričajo o nekdanji pisemski kulturi, ki je v današnjem času skoraj popolnoma zamrla. Pomembna so tudi za politično in kulturno zgodovino, ker oba dopisovalca v njih poročata o najrazličnejših dogodkih v okolici, o obiskih prijateljev in sorodnikov in različnih zasebnih pa tudi javnih pripetljajih. 

Josipina Turnograjska je do nedavnega veljala tudi za prvo slovensko pesnico. Leta 1852 je namreč v »Slovenski bčeli« objavila daljšo odo Zmeraj krasna je narava, iz katere odseva avtoričina jezikovna spretnost. Vendar so pred časom ugotovili, da je leta 1818 rojena Fany Hausmann, ki je bila hči lastnika graščine Novo Celje, že leta 1848 v »Celskih novinah« pod naslovom Hrvatov zvezda posvetila zanosno slovansko odo banu Jelačiçu.

Z usodo Josipine Turnograjske se je ukvarjala tudi literarna zgodovinarka Mira Delavec. Poleg študije o prvi slovenski pisateljici je napisala roman Šepet rdeče zofe, v katerem je predstavila življenje in literarno delo Josipine Turnograjske  v literarizirani obliki.