Granica Spoznanje, da je prvi jezik njene matere slovenščina, je bilo za Hemmo Schliefnig temeljni preobrat. Zgolj z nemščino in brez vedenja o Slovencih je odraščala na Nemški Gruči nad Labotsko dolino, le 500 metrov vzhodno od materine rojstne hiše na nekdaj slovenski strani Gruče. Dopolnila je že 37 let, ko jo je mati vprašala, ali bi se z njo udeležila tečaja slovenščine v Šentpavlu. In tedaj ni samo izvedela za materino željo po znanju zborne slovenščine, temveč tudi o vseh njenih stiskah zaradi prisilnega zatajevanja maternega jezika.

S temi vprašanji se je Hemma Schliefnig, mati treh odraslih sinov, ki danes živi v Granici (Granitztal), ukvarjala v svoji diplomski nalogi z naslovom Meine Mama hat außer Windisch nichts Deutsch können. Napisala je dve knjigi s to tematiko in na javnih soočenjih odpirala razprave o slovenščini v Labotski dolini in na Koroškem nasploh. S prisotnostjo slovenščine v dolini na vzhodu Koroške se ukvarja tudi v svoji doktorski nalogi, v obliki romana pa jo je na osnovi resničnih biografij opisala v najnovejši knjigi Verbotene Früchte im Paradies Kärntens. 

Ali v Labotski dolini obstaja splošno prepričanje o Slovencih?

Splošno prepričanje je, da slovenskega elementa v Labotski dolini ni. To je vedno prva reakcija in močno zapisano v identiteto prebivalstva. Tudi neki sogovornik je najprej dvomil, ali bi sploh lahko kaj rekel, potem pa mi je povedal kar pet anekdot v povezavi s slovenščino. Tudi pater, ki ga v romanu imenujem Gregor in ki je zelo izobražen človek, ukvarjal se je tudi s slovenskim Svetim pismom, je šele po enournem pogovoru ugotovil, da je odraščal dvojezično. Tega se je zavedel šele s pogovorom.

Kako to?

 To je nekaj, o čemer ljudje ne morejo govoriti, ker zanje to ne obstaja.  Zato me je najprej zanimalo, kako nam ljudem uspe nekaj ignorirati, kar obstaja, in potem opisati, kako se ignoranca dogaja.

Ignoranca se dogaja tudi od znotraj. Ljudje to sami pri sebi zatajijo.  

Točno tako. To ponotranjijo. Izklopijo vse drugo. Ti, ki so o tem lahko govorili, so same izjeme. In govorili so lahko, ker so odšli in se vrnili, dosegli so prostorsko distanco. Ali pa  so to dosegli z izobrazbo.  

Pri ljudeh, ki so kakorkoli povezani s slovenščino v Labotski dolini, najbrž gre za osebe, ki so se priselile v Labotsko dolino. Avtohtonih Slovencev tam ni.

Na Svetem Lovrencu pri Labotu, ki je zelo blizu današnje meje s Slovenijo, so vsekakor nekdaj bile avtohtone družine, a jih ni več. Ko pa sem se na primer pogovarjala z županom v Šentpavlu, je rekel, da je njegova stara mama tudi kdaj s kom govorila po slovensko. Bile so družine, ki so se na primer priselile s Suhe in v katerih je pogovorni jezik ostal slovenski. Tudi pater Gregor je rekel, da je njegova krušna mama govorila slovensko.

Pri osebah v romanu tečaj slovenščine povzroči osebno krizo, začnejo se iskati in o marsičem podvomijo. Tudi sami ste šli skozi ta proces, potem ko ste razmeroma pozno izvedeli, da je vaša mati Slovenka in se je poročila s podjunske, torej slovenske strani Gruče nad Rudo na nemško stran, kjer je morali zatajita svoj jezik. Kakšen je bil ta razvoj pri vas.

Ponovno odkritje slovenščine v naši družini, o kateri se ni govorilo, je bilo lepo. Zame pa je bilo pomembno tudi, da sem hotela razumeti še nemško stran, očetovo stran. Zakaj ni dovolil, da bi mati govorila slovensko vsaj s svojimi brati in sestrami, če že z nami ni smela.  

In kaj ste ugotovili?

V bistvu to, kar sedaj doživljam v Labotski dolini. To je enojezično ozemlje, slovenščine kratko malo ni in o tem se ne govori. Ljudem so skušali dopovedovati, da so Slovenci manjvredni. 

Kakšen odnos ste vi imeli do slovenskega elementa, preden ste se sami podali na pot razvoja?

Verjetno tako kot večina v mojo okolici ne bi govorila o Slovencih, temveč o Vindišarjih. Obenem o Slovencih nisem vedela nič. A se sedaj se po koreninah vidim kot koroška Slovenka.

So bili tudi kakšni predsodki?

Seveda. Pa tudi to, da sem sama občutila manjvrednost v odnosu do nemškega. 

Manjvrednost ste občutili, že preden ste izvedeli za slovensko poreklo?

Potem sem se kompleksov začela zavedati. Prej pa so bili v podzavesti. Nekako sem vedela, da sem tudi še nekaj drugega.

Razvojna pot je pomenila olajšanje?

Vsekakor me je precej osvobodila. Ko sem leta 2013 prvič predstavila svojo knjigo v Volšperku, sem bila polna strahu. Kaj bo, če o tem govorim? Tega strahu danes ni več. V razpravah vlada zelo spoštljivo ozračje in ljudje prihajajo k meni in govorijo o osebnih izkušnjah. 

Kako sami doživljate koroške Slovence? Tudi pri njih občutite podzavestni strah?

Bolj se mi zdi, da strah v sebi nosijo asimilirane družine. Koroški Slovenci imajo določeno samozavest.

Kako danes gre vaši mami, ki se je morala asimilirati in se je v visoki starosti spet zavedla svojega porekla?

Mislim, da ni več ničesar, kar bi jo obremenjevalo. Ko je pred leti v labotskem časniku izšel prvič večji članek z njeno sliko, ji je bilo v zadoščenje, da je bilo pororačanje pozitivno. Da je slovenščina omenjena.

Sami ste se učili slovenščine. Kako vam gre z jezikom?

Kadar jo slišim, jo lahko vsaj malo razumem. Ni mi več tuja. Izziv bi še bilo narečje, pa ne vem, kako in kje bi začela. Na Zilji imajo omizje za govorjenje v narečju, kar je zelo koristno. Za mojo mamo je namreč slovensko narečje materni jezik.

Takšno narečno omizje bi za ljudi, ki so se tako ali drugače oddaljili od jezika, torej prišlo kar prav?

V njih bi gotovo vzbudilo veliko spominov. Kadar svojo mater kaj vprašam, vedno reče: Počakaj, kako je moja mama to že imenovala? Vse to so slike, ki jih prikliče iz svojega otroštva.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of