Kulturno društvo Josipine Turnograjske iz Preddvora je v sodelovanju z Občino Preddvor in Zavodom za turizem Preddvor v petek, 1. junija 2018 v Gradu Hrib v Preddvoru organiziralo mednarodni simpozij o prvi slovenski pesnici, pisateljici, pravljičarki in glasbenici Josipini Urbančič Turnograjski.

Ob tem je izdalo Zbornik razprav ob 185-letnici njenega rojstva (1833-1854), ki sta ga uredila ddr. Mira Delavec Touhami in dr. Franc Križnar. Na simpoziju in v 155 strani velikega formata obsežnem Zborniku so zapisane razprave vseh desetih predavateljev, ki so opisali razna področja delovanja te znamenite Slovenke. Ker bi bil povzetek vseh referatov predolg se bom v tem članku omejih samo na nekatere.

PRVA SLOVENSKA PESNICA

Josipina Urbančič Turnograjska je bila rojena 9. julija 1833 v Preddvoru, se septembra 1853  poročila z Lovrom Tomanom, slovenskim politikom in pesnikom, ki je aprila 1848 v Ljubljani  prvič javno izobesil slovensko zastavo. S Tomanom sta skupaj po poroki, niti ne celo leto njenega življenja, preživela v Gradcu. Zaradi bolezni in težav po rojstvu svojega drugega mrtvorojenega otroka je komaj 21-letna umrla 1. junija 1854 (Občina Preddvor je 1. junij razglasila za občinski praznik). Pokopali so jo v Gradcu na pokopališču sv. Lenarta. Leta 1867 sta ji dala mož Lovro in brat Janko postaviti pet metrov visok obelisk iz nabrežinskega marmorja, ki je eden redkih spomenikov tistega časa s slovenskim napisom ( podatek Kasilde Bedenk ).

Prvi referat je prispeval prof. dr. Stane Granda, redni prof. Univerze v Novi Gorici. Povzel je zgodovino družine Urbančič, v kateri je bil zelo sposoben Martin Urbančič, ki je iz podnajemnika postal l. 1793 lastnik gospodstva Turn in s tem postal graščak, čeprav ni bil plemič, dokupil je še cerkvena imetja v okolici Preddvora in nekaj kmetij. Sin Alojz je s poroko dobil Preddvor, Janez je pa sam postal lastnik Turna. Oba sta bila pa še lastnika gradu Strmol. Janez se je tudi bogato poročil z Jožefino Terpinc iz Kranja in leta 1833 se jima je rodila Josipina. Bila je podeželsko, ne pa kmečko dekle. Njen psevdonim Turnograjska pa vseeno ni za podcenjevati. Za njeno vzgojo je skrbela mati Jožefina.

Predvsem se je Josipini Turnograjski posvetila ddr. Mira Delavec Touhami, učiteljica slovenščine v Nemčiji, najboljša poznavalka njenega dela, ki je že l. 2009 v Založbi Primus v Brežicah izdala knjigo Moč vesti, Jospina Urbančič Turnograjska. V Zborniku ji je namenila kar 19 strani. Obstaja bogata korespondenca med Josipino in tedanjim zaročencem Lovrom Tomanom, med drugim, njen citat:«Če posameznik izraža ljubezen do slovenskega jezika, posredno na ta način izraža tudi ljubezen do slovenskega naroda«. Ali pa drugo pismo Tomanu:« Lepo bi bilo, če bi Vi še druge slovenske in sploh slovjanske pesmice prestavili, in jih v časopisje dali, da bi Nemcem in nasprotnikom pokazali, kako bogata je poezija Slavjana. Ali bi se nekatere Prešernovih pesmi ne dale tudi prestaviti?« Josipina tudi ni hotela govoriti nemško, ni želela biti del meščanskih krogov. Pri literarnih prvencih jo je zelo podpiral Anton Janežič, učitelj slovenščine v Celovcu,  njena dela so bila vključena v šolski učni program. Danes njenih del ne zasledimo v šolskih učbenikih. Zakaj ne, se vprašuje Mira Delavec? Pisatelj Janez Trdina je po drugi strani Tomanu dejal :« Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu!« Trdina je kasneje svoje mnenje spremenil in priznal, da »je bila prva in prava Slovenka in da vsekakor zaslužijo njene čednosti in znanosti, da se ohranijo zarodu in zarodom,  ki pridejo za nami.«

PESNICA, PISATELJICA, SKLADATELJICA, PIANISTKA IN PRAVLJIČARKA

Josipina ni imela nobene resne glasbene šole in je kljub temu napisala kar nekaj v klasiko usmerjenih skladb. Glasbeno izobrazbo je pridobila pri domačih učiteljih z gradu Turn (duhovnik, pisatelj, sadjar in politik Lovro Pintar, učitelj klavirja Alojz Potočnik, Anton Globočnik). Tako piše o njej dr. Franc Križnar, upokojeni novinar in urednik Radia Slovenija, ki je prispeval za Zbornik kar 18 strani: napisala je skladbo Tri rožice ( na besedilo Lovra Tomana – nahaja se v NUK-u v Ljubljani), klavirsko delo,  dve polki Zoridanka in Zorana, Spominčice, veselo Napitnico, Zdravljico ( za solista, zbor in klavir), samospev Občutki in štiri valčke v zbirki Milo/s/tinke. Njen glasbeni opus se je ohranil le v rokopisih. »Nedvomno seže ob bok marsikateremu moškemu skladatelju tistega časa«, piše Križnar. Podrobno navaja tudi posamezna pisma, v glavnem Lovru Tomanu, iz del Mire Delavec : Nedolžnost in sila, Moč vesti in Šepet rdeče zofe.

Kasilda Bedenk, prof., lektorica na Univerzi Karla in Franca v Gradcu ( in sedanja predsednica Društva avstrijsko-slovenskega prijateljstva Gradec) je v svojem referatu raziskala mnoge arhive v Gradcu, Ljubljani in v Kranju. Navaja, da žal ni ohranjenih bolnišničnih zapisov o pravih vzrokih njene smrti. Kot vzrok smrti navajajo ohromitev možganov. Josipina je umrla doma in so jo pokopali že po dveh dneh, niso pa napravili obdukcije. Njen pogreb je objavil tudi tedanji edini graški časopis Grazer Zeitung. Stanovala je v Elisabetstraẞe 780 v Gradcu, zanimivo je, da ta ulica še obstaja, le številke so spremenjene in pa tudi to, da v sosednji hiši danes domuje graška Literarna hiša (Literaturhaus), v isti hiši ima pa prostore tudi graška univerza Karla in Franca. Bedenkova navaja tudi podrobnosti iz nekaterih Lovrovih pisem Josipini in pa podatke  iz Štajerskega deželnega arhiva, ki naj bi poslal zapuščinske akte v Kranj. Vendar v Arhivu RS, enota v Kranju teh spisov iz leta 1854 in 1855 ni našla in so verjetno kje založeni.

Prof. dr. Henrik Neubauer, upokojeni koreograf in režiser, dr. medicine, je v svojem prispevku opisal baletno delovanje tujih in domačih baletnih in gledaliških skupin v Ljubljani, Ptuju in Mariboru od l. 1828 do l. 1918. Vendar pa na glasbo Josipine Turnograjske ni bila uprizorjena nobena plesna predstava. »O pravih plesnih nastopih pa takrat še ne moremo govoriti, ampak bolj o gimnastičnih vajah, povezanih z glasbo«, piše dr. Neubauer.

Svoje razprave so prispevali še prof. ddr. Igor Grdina, prof. dr. Milena Mileva Blažič, asist. dr. Tjaša Ribizel, dr. Bojan Knific in mag. Miha Markelj (vsi so iz Slovenije). Na zaključku vsake razprave sledi še povzetek v nemščini – Zusammenfassung.