Sredi marca smo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani v okviru Zlatega abonmaja poslušali izreden koncert glasbenikov iz Frankfurta. Vodil jih je kolumbijski dirigent Andres Orozco-Estrada. Ameriški violinist Joshua Beel, ki velja za enega trenutno najboljših svetovnih violinistov, nas je v prvem delu koncerta povsem očaral. Koncert za violino in orkester v e-molu Felixa Mendelsssohna–Bartholdyja je eden izmed najbolj znanih za ta instrument.

Že uvod je fantastični violinist pričel vehementno in nas prikoval na stole. Njegova violina poje, včasih joče, mislim, da je naš piranski Tartini mislil na takega violinista, ko je napisal svoj »Vražji tril-ček«. Je popolnoma predan glasbi in ne vabijo ga zaman po vsem svetu. Trije stavki so minili brez pavze, predvsem je navdušil s čistim fraziranjem in preprostostjo. Pri njem je vse naravno, igra se z violino. Navdušil je zlasti s počasnim andante, da bi v zadnjem stavku – Allegro molto vivace – v divjem ritmu ob odličnem sodelovanju dirigenta in orkestra vse tako navdušil, da nismo nehali ploskati. Oddolžil se nam je z eno od sonat znamenitega belgijskega violinista Eugena Ysaya.

V drugem delu koncerta smo poslušali 5. simfonijo v cis-molu avstrijskega skladatelja in dirigenta Gustava Mahlerja. Kakor je znano, je Mahler zelo veliko komponiral tudi v svoji vili ob Vrbskem jezeru. Tam so v miru nastala nekatera njegova najpomembnejša dela. Peto simfonijo, eno od desetih, ki nam jih je zapustil, je komponiral v poletnih mesecih leta 1901 in 1902, ko je bil dirigent dunajske Dvorne opere. V petstavčni celoti, razdeljeni na tri dele, nam je orkester predstavil svoj odličen godalni zvok in blesteča pihala ter trobila. Tako prvi stavek uvede solo trobenta, medtem ko ima v drugem stavku, v scherzu, pomembno vlogo rog. Zadnji stavek uvede počasen adagietto, kar je bil sploh eden od viškov tega odličnega nemškega orkestra, ki nam je ob finalnem allegru giocoso pričaral pravo pomladno vzdušje, značilno za Mahlerjev optimizem. Aplavzi kar niso ponehali …