Kot drugi koncert v okviru 66. Ljubljana Festivala so nam 1. julija v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma predstavili enega najboljših evropskih orkestrov, Mšnchensko filharmonijo pod vodstvom svetovno znanega estonskega dirigenta Paava Jžrvija.

Ljubljana Orkester so v preteklosti vodili najpomembnejši svetovni dirigenti. Za začetek so filharmoniki, med katerimi je prvo flavto igral Michael Martin Kofler iz Beljaka in drugo flavto Slovenec Martin Belič iz Slovenske Bistrice, zaigrali Simfonijo v d-molu, imenovano »Niöta« Antona Brucknerja. Po uvodnem hitrem Allegru, so nam Münchenčani zaigrali tako zelo počasen Andante, da se je publika v dvorani popolnoma umirila in vse nas je navdal neki mir, ki ga lahko posredujejo le najboljši glasbeniki. Naslednji stavek, razigrani Scherzo nam je predstavil virtuoznost vseh orkestrskih skupin z zaključenim počasnim Triom. Zadnji Finale – Moderato so začeli zelo počasi, v sredini zelo pohiteli in Brucknerja zaključili v počasnem tempu, pri katerem so se izkazala odlična trobila.

V Bartokovem Koncertu za klavir in orkester št. 3 je za klavirjem sedel poljski pianist Piotr Anderszewski, ki že vrsto let igra z najboljšimi svetovnimi orkestri. Prvi stavek Allegretto je bil bartokovsko nagajiv, medtem ko smo bili pri drugem stavku Adagio religioso ponovno priča neverjetnim pianissimom /zelo tihemu igranju/ orkestra, ki je igral na meji slišnega ob odlični tudi komaj slišni muzikalno dodelani igri pianista. V 3. stavku Allegro vivace je pianist s svojo virtuozno igro potrdil kvaliteto enega najboljših svetovnih pianistov, dirigent je pa tako pognal tempo, do skrajnih meja, da je publika po zaključku izjemnega Bartoka eksplodirala. Aplavzov odličnemu pianistu in orkestru ni bilo konca.

Poljski pianist
Piotr Anderszewski

Za zaključek je odličen orkester odigral Simfonične metamorfoze nemškega skladatelja Paula Hindemitha, na témo Carla Marie von Webra. Skladba je bila prvotno pisana kot glasba za balet. Nastala je koncertna skladba, ki pa jo je vendarle enkrat uporabil tudi znani koreograf Georg Balanchin za plesno produkcijo. Hindemith je prvi stavek Allegro povzel po Webrovem klavirskem duu, drugi stavek Scherzo – Turandot pa po Webrovi scenski glasbi h Gozzijevi Turandot. Hindemith ni zgolj povzemal Webrove teme, temveč jih je zgradil v efektno orkestralno mojstrovino. Začetni Allegro so zaigrali seveda zelo hitro, v drugem stavku Scherzo se je pa z izvrstnim solom na flavti izkazal Avstrijec Michael Kofler. Tudi nekateri trobilci so bili izvrstni z odličnimi soli, orkester je pa isto témo variiral na razne ritmične načine. Tudi v tretjem stavku Andantino je flavtist Kofler ponovno briljiral z dolgim solo, slišali smo pa tudi nekaj lepih solističnih iger ostalih pihalcev. Zadnji stavek Marš je tipična koračnica s sodelovanjem vseh orkestrskih skupin, med katerimi moram pohvaliti zelo homogeni skoraj žametni zvok vseh godal. Tempo je bil ves čas enak, na koncu ga je odlični estonski dirigent stopnjeval do zelo efektnega viška. Publika je odlične München-čane nagradila z dolgotrajnimi aplavzi. Sijajni dirigent Paavo Järvi je v intervjuju za časopis Delo dejal, da se zelo veseli gostovanja v Sloveniji, saj se zaradi podobne usode dveh majhnih držav počuti nekako povezanega s Slovenijo.