Za zaključek Ljubljana Festivala odličen koncert Kraljevega orkestra

Letošnji 66. Ljubljana Festival so sve-čano zaključili 3. septembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je potekala večina koncertov.

Ljubljana Kakor je uvodoma povedal direktor Festivala Darko Brlek, ki se je za sofinanciranje zahvalil predvsem ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviču, sponzorjem in zvesti publiki, celo poletje niso mogli imeti prireditev v letnem avditoriju v Križankah, ker še ni bila zaključena gradnja premične strehe. Zato se je posebej zahvalil tudi Cankarjevemu domu. V dobrih dveh mesecih se je na letošnjem Festivalu zvrstilo kar štiri tisoč nastopajočih iz štiridesetih držav. Prireditve si je ogledalo in poslušalo preko 60.000 domačih in tujih obiskovalcev Večina prireditev je bila zelo kvalitetnih, nekaj jih je pa zaradi bolezni nastopajočih tudi odpadlo.

Kraljevi orkester Concertgebouw, ustanovljen pred 130-timi leti, sodi med najboljše na svetu. Ima tudi lastno založbo RCO Live, v okviru projekta RCO je v preteklih dveh letih gostoval v vseh 28-tih državah Evropske unije. Na koncertu, ki je bil 3. septembra v Cankarjevem domu, je orkestru, po odpovedi dosedanjega dirigenta Daniela Gattija, dirigiral avstrijski dirigent Manfred Honeck, ki je bil več let violist Dunajskih filharmonikov in tudi asistent Claudia Abbada. Za začetek smo poslušali Pet stavkov, op. 5 avstrijskega skladatelja Antona Weberna. Prvotno jih je napisal za godalni kvartet in jih kasneje razširil v godalni orkester. To so zelo kratki atonalni stavki, ki jih je odličen orkester izvajal od pianissima do forteja, pri čemer smo občudovali ton solo čelistov v 2. stavku in tudi zelo počasno, toda vrhunsko igro orkestra v 5. stavku. »Pet orkestralnih pesmi« Albana Berga, enega od predstavnikov Druge dunajske šole, v celoti nosi naslov »Pet orkestralnih pesmi na besedila z razglednic Petra Altenberga«. Programske pesmi pripovedujejo o duši, naravi, melanholičnih občutkih, minljivosti in hrepenenju. Krstno izvedbo te skladbe so na škandaloznem marčevskem koncertu leta 1913 na Dunaju prekinili. V Ljubljani smo jo poslušali do konca, tudi zaradi odličnega zelo zahtevnega vokalnega parta, ki ga je odpela nemška sopranistka Anett Fritsch. Ima izreden glasovni razpon in je z lahkoto odpela nelahek sicer kratek vokalni del skladbe, z virtuozno spremljavo orkestra. Je pa res, da sta tako Webern kot Berg zelo sodobna skladatelja in te kratke skladbe niso, kljub odlični izvedbi, zaradi atonalnosti preveč navdušile publike.

Povsem nekaj drugega je bila izvedba Simfonije št. 3 v d-molu Antona Brucknerja, avstrijskega skladatelja in organista. Bruckner je bil znan oboževalec Wagnerjeve glasbe in je v tej simfoniji celo nekaj citatov iz Wagnerjevih del. Že začetek simfonije je zelo vehementen in orkester je z odličnim dirigentom lahko pokazal svojo pravo kvaliteto. Pomembno vlogo so v 1. stavku, Mžsig bewegt – imela godala, poudarke so dajala tolkala, stavek so zaključili s čistim pianissimom. V 2. stavku – Adagio smo poslušali pdlično orkestrsko igro s tem, da je dirigent večkrat ustavil orkester in nam namenil nekaj trenutkov popolne tišine, kar je ustvarilo zanimivo pozitivno napetost v orkestru in avditoriju. Odlični sta bili flavtistka in tudi hornistka, kar nas je presenetilo in navdušilo. Tudi tretji stavek – Scherzo nas je navdušil z izredno skupinsko homogeno igro orkestra, kar ustvarja vrhunsko interpretacijo. Finale je bil seveda zelo hiter, napetost ne pojenja, vmes je bil kratek počasen intermezzo, kar je bil samo predah pred zelo hitrim zaključkom ene najboljših Brucknerjevih simfonij. Publika je odličen orkester nagradila z dolgotrajnimi aplavzi.

S tem koncertom so zaključili 66. Ljubljana Festival, ki je imel enega najboljših programov doslej.