Pričujoča slika Adoracija (čaščenje) kraljev (Svetih treh kraljev) – Adorazione dei Magi – je nastala okoli leta 1476.

Eden najpomembnejših zgodnjerenesančnih italijanskih slikarjev Alessandro di Mariano di Vanni Filipepi, bolj poznan kot Sandro Botticelli (1444 ali 1445 – 1510), je Čaščenje kraljev (tempera na lesu v velikosti 111 cm × 134 cm) izdelal po naročilu firenškega bankirja Guasparea di Zanobija del Lame – prijatelja družine Medici – za oltar grobne kapelice Cappella Lami na notranji fasadi gotske basilike Santa Maria Novella v Firencah. Sliko so pozneje nadomestili z delom Oznanjevanje umetnika Santija di Tita in se danes nahaja v firenški galeriji Galleria degli Uffizi.
Sandro Botticelli je bil slikar florentinske šole v času zgodnje renesanse – t. i. kvatročenta. Manj ko sto let kasneje je to obdobje pod patronatom Lorenza de’ Medicija, Giorgio Vasari označil kot »zlato dobo« v svoji knjigi Vita o Botticelliju. Posmrtni sloves Sandra Botticellija je trpel še do poznega 19. stoletja, ko je njegovo delo dokončno postalo sinonim za veličino zgodnjerenesančnega slikarstva, njegovi deli Rojstvo Venere in Primavera pa najznamenitejši mojstrski dosežek florentinskega slikarstva.

Botticellijeve mojstrovine ne smemo zamenjati s katero izmed njegovih štirih nadaljnjih upodobitev istega motiva (prav tako tempera na lesu), ki so značilne za renesančno umetnost v obdobju kvatročento (Quattrocento).

Dvoje teh – med 1470 in 1475 nastalih – del je danes na ogled v londonski galeriji National Gallery. Tretja, pozneje – približno med letoma 1478 in 1482 – nastala upodobitev “Čaščenje kraljev” pa je razstavljena v Washingtonu v National Gallery of Art. Istoimensko zadnje delo Botticellija (in njegovega kroga), nastalo okoli leta 1500 na motiv modrih z Vzhoda, pa hranijo danes v depoju uficij (Galleria degli Uffizi) v Firencah.

O upodobitvi Čaščenja kraljev …

Izjemno slikovno harmonijo Botticellijeve umetnine – Marija z detetom v sredini v ekvivalentnem sozvočju s skupinama na levi in desni ter imaginarno pokrajino ruševin antičnega templja – so v literaturi opisali kot oživljeno, poetično in duševno uglašeno posebej kakovostno umetnino.
Mojstrska upodobitev Čaščenje kraljev ni pomembna le z vidika umetnostne zgodovine glede slikovne kompozicije in izoblikovanja motiva o modrih z Vzhoda, ki so prišli mólit dete. Izredno zanimiva je tudi njena dokumentarna komponenta. V nekaterih figurah slikovne kompozicije je po obraznih potezah namreč mogoče identificirati kar nekaj zgodovinskih osebnosti iz vladajoče rodbine Medicijev, ki so v drugi polovici 15. stoletja živele v Firencah.

Na upodobitvi prepoznavne osebe:

  • Cosimo de’ Medici – znan pod vzdevkom il Vecchio (Stari) – modri z Vzhoda, klečé pred detetom
  • Njegov sin Piero di Cosimo de’ Medici, z vzdevkom il Gottoso (Skrninasti) – klečé v sredini kot drugi modri z rdečim plaščem in Cosimovim hermelinovim krznom
  • Pierov brat Giovanni di Cosimo de’ Medici – tretji modri klečé v svetlem prozornem ogrinjalu, obračajoč se proti Pieru
  • Lorenzo il Magnifico, sin Piera in vnuk Cosima – mladenič v bleščeče svetlem oblačilu na čelu skupine na levi
  • Giuliano di Piero de’ Medici, Lorenzov brat – figura v temnem, domala črnem oblačilu z rdečim vložkom, stojé desno nad modrim z Vzhoda s potezami Giovannija
  • oseba na desnem robu slike, odeta v svetlo rjav plašč s pogledom proti ogledovalcu/ogledovalki slike, predstavlja najbrž slikarja samega – Sandra Botticellija
  • Osebi, prav tako s pogledom proti ogledovalcu/ogledovalki slike, sta najbrž: Filippo Strozzi – starejši v desni skupini;
    in Guaspare di Zanobi del Lama – naročnik pričujoče slike v desni skupini; v zadnjem času pa je uspelo na sliki zanesljivo identificirati še nadaljnje osebe takratne družbe v Firencah.

Ker so člani družine Medici Cosimo, Piero und Giovanni, ki so na sliki upodobljeni kot modri z Vzhoda, bili okoli leta 1475 vsi že med umrlimi, je bilo Botticellijevo delo nedvomno zasnovano kot omaž na rodbino Medici, kot počasitev družine, od katere je slikar pred odhodom v Rim prejemal največ naročil, svojo tesno navezanost na rodbino pa je poudaril še z vključitvijo samega sebe v krog na sliki upodobljenih.