Deli
Odločitvi, da dajo edino opero Ludviga van Beethovna na repertoar, je vodstvu ljubljanske opere narekovalo dejstvo, da je letos 190-letnica skladateljeve smrti in 90-letnica prve izvedbe te opere v Ljubljani. Krstna izvedba je bila sicer leta 1805 v Theatru an der Wien. Ta ni doživela preveč pohval, po številnih predelavah in skrčenju na samo dve dejanji se je pa različica iz leta 1814 ohranila do današnjih dni.

Ljubljansko premiero je 18. maja postavil na oder umetniški vodja Opere Rocc (sicer Rok Rappl) tudi kot režiser in scenograf. Ta malo kontradiktorna opera je odraz Beethovnove glasbe, ki je predvsem instrumentalna, zaradi tega so bili tudi pevci v zgodbi, ki opeva ljubezen Leonore do Fidelia (ime pomeni tistega ki je zvest v vseh pomenih), pravzaprav Florestana,  precej statični. Že začetek opere, ki je potekala v nemškem jeziku in v koprodukciji z Vroclavsko opero, deluje precej temačno, naravnost grozljivo, ko se ogromen portal polagoma spušča nad nemočno dvojnico Fidelia, v pričakovanju, da jo bo dokončno uničil. Režiser je zgodbi namreč dodal še en lik, Fidelia, angela nesmrtne ljubezni in zvestobe, ki ga je več ali manj nemo odigrala znana dramska igralka Barbara Cerar. Bila je ves čas na odru, včasih kot nevidni duh, včasih kot dvojnik, ves čas v gibanju, je angel, ki bere Beethovnovo Pismo še danes neznani nesmrtni ljubljeni, ki so ga v resnici našli po skladateljevi smrti v predalu njegove nočne omarice. Ona je eden od angelov, ki so vsi okoli nas, jih ne vidimo, toda dobro čutimo. Urška Breznik kot Leonora, ki se preoblečena v moškega vtihotapi v zapor, kjer je njen Florestan ( poje ga praški tenorist Jaroslav Březina ), je premalo občuteno in preveč statično upodobila vlogo zaljubljene in neomajno zveste žene, pevsko je zadovoljivo ustrezala. Vlogo Florestana, ki jo je pred leti odlično odpel naš operni prvak Rudolf Francl, je Březina odpel preveč dramsko, sicer se je igralsko vživel v vlogo. Neusmiljenega krvnika Pizarra, ki vlada v tem temačnem vzdušju, je odlično odigral in odpel Jože Vidic, vloga mu je pisana na kožo. Zaljubljeni par Marcelina in Jaquino  sta igralsko razgibano odpela sopranistka Urška Arlič Gololičič  in tenorist Ajaž Farasin. Češki dirigent je orkester in celotno predstavo zanesljivo vodil, zlasti je bila zelo dobro odigrana uvertura Leonora.

Operni zbor (vodja Željka Ulčnik Remic)  je imel manjšo vlogo, njihovi kostumi so bili v 2. dejanju živo pisani, tudi njihove pantomimske statične slike so bile zanimive, zablestel je s hvalnico ob prihodu guvernerja Fernanda. Dokaj naporne statične pantomimske predstavitve so bile zelo zanimive, kar je predstavi dalo, kljub tragični vsebini, mestoma pridih comedie dell arte. Predstavo zaključijo zbor in solisti z mogočnim finalom, ki me je spominjal na finale Beethovnove 9. Simfonije, ko zapojejo »Alle Menschen werden Brüder«. V jeseni bodo opero večkrat ponovili v poljskem Vroclavu.

 

Leave a Reply

Be the First to Comment!

Notify of
wpDiscuz