Čezmejno povezovanje

Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru slavita prav te dni 90 let od ustanovitve. Vseskozi je skrb veljala tudi rojakom na avstrijski strani meje.

Maribor S svečano akademijo v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor, pri kateri sta spored oblikovala flavtist Jaka Slavkov iz Slovenske glasbene šole dežele Koroške in mešani pevski zbor Akzent iz Ledinc, sta Kluba koroških Slovencev (KKS) v Ljubljani in Mariboru 27. septembra slavnostno počastila 90-letnico svojega delovanja. Zgodovino povezovanja Slovencev s Koroškega na ozemlju današnje Republike Slovenije je na prireditvi orisal predsednik KKS v Mariboru Danijel Grafenauer. Na jug Karavank so se številni koroški Slovenci preselili že pred prvo svetovno vojno, ker v domači deželi niso dobili zaposlitve. »Po razpadu avstro-ogrske monarhije in nastanku države južnih Slovanov leta 1918 ter po plebiscitu 1920 je prišlo do znatnih politično in ekonomsko pogojenih migracij. Zaradi odkritega protislovenskega pritiska – v manjši meri pa zaradi boljših zaposlitvenih in življenjskih možnosti – je Koroško zapustilo od dva do tri tisoč koroških Slovencev. Ta eksodus skoraj vse intelektualne elite označuje historična literatura kot najtežji poplebiscitni udarec za koroške Slovence.«

Za reševanje svojih eksistenčnih vprašanj, za ohranjanje stikov, predvsem pa za organiziranje raznovrstne podpore in pomoči rojakom doma na Koroškem, so se koroški prebežniki kmalu po preselitvi začeli zbirati v begunskih združenjih in ob tako imenovanih koroških omizjih, ki so imela tradicijo še iz Koroške. Že pred plebiscitom in kmalu po njem so koroški pregnanci začeli ustanavljati organizirana društva. »Prelomnico v organiziranem delovanju koroških Slovencev je pomenila ustanovitev skupnega Kluba koroških Slovencev na zborovanju slovenskih koroških emigrantov v Celju 14. oktobra 1928. Formalno ustanovitev Kluba je spodbudila želja po bolj zavzetem delovanju v prid koroških Slovencev v okviru organiziranega društva s pravili, saj bi tako vedno bolj številčna posredovanja dobila bolj uraden značaj,« je pojasnil Grafenauer. Na ustanovnem občnem zboru v Celju oktobra 1928 je bila sprejeta tudi resolucija, ki je opozarjala oblasti v Sloveniji in Jugoslaviji na slab položaj koroških Slovencev na kulturnem in šolskem področju. Pomoč koroškim rojakom in povezovanje z njimi je ostalo vodilo KKS do današnjih dni. Od vseh nekdanjih številnih pododborov sta ostala aktivna KKS v Ljubljani in KKS v Mariboru, ki se je leta 1976 osamosvojil. »Osnovni namen obeh klubov je spodbujanje zanimanja za zgodovino in sodobni položaj koroških Slovencev in posredovanje kulturnih izmenjav med zamejstvom in matično Slovenijo. Izredno plodno sodelovanje, katerega rezultati so številni kulturni projekti, osebni in prijateljski stiki ter sodelovanje na mnogih drugih področjih, so kamenček v mozaiku uresničevanja skupnega slovenskega kulturnega prostora. O uspehu tega sodelovanja pričajo številne nagrade posameznikom v obeh klubih s strani organizacij koroških Slovencev, nenazadnje Tischlerjeva nagrada, ki sta jo Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru prejela leta 2007, še tako rekoč vroča Kugyjeva nagrada, ki jo je nedavno dobil predsednik ljubljanskega kluba Janez Stergar ali častno pokroviteljstvo predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja nad slovesnostjo ob 90-letnici Kluba,« je v Mariboru dejal Danijel Grafenauer.

Oba KKS danes organizirata tudi vsakoletne Koroške kulturne dni v Ljubljani ali gostovanja koroških kulturnikov in skupin v Mariboru in se pri organih slovenske države zavzemata za učinkovito pravno varstvo Slovencev v Avstriji. Od nekdanjih koroških emigrantov danes seveda ne živi več nihče, v oba KKS pa so včlanjeni njihovi potomci ter številni prijatelji in podporniki koroških Slovencev iz vse Slovenije. Prvotni duh ob ustanovitvi KKS leta 1928 – povezovanje in pomoč – tako tudi po 90 letih ostaja živ.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of