Ljubljana Podobo ljubljanskega Kongresnega trga proti vzhodni strani, s pogledom na Ljubljanski grad, zaznamuje stavba s knjigarno v pritličju in z velikim napisom Slovenska matica. Ta ponedeljek je ustanova, ki domuje v tem poslopju, z dnevom odprtih vrat in z 11-urnim neprekinjenim programom slavila 155 let nepretrganega kulturnega in znanstvenega dela. 

Slovenska matica je bila »na pobudo mariborskih rodoljubov« ustanovljena leta 1864 s prostovoljnimi prispevki izobražencev, trgovcev in podjetnikov, »da bi v slovenskem jeziku tiskala zahtevnejša dela z različnih področij, dvigovala raven izobraženosti in znanja, ustvarjala slovensko izrazoslovje za različne stroke itd.« Ustanovitev je podprl tudi cesar Franc Jožef s 500 goldinarji. 

Knjige Slovenske matice so izhajale v visokih nakladah, vzdrževala pa je tudi stike z univerzami in akademijami od Londona do ruskega Sankt Peterburga. Po drugi svetovni vojni se je s težavo postavila na noge, novim oblastem se je zdela preveč konservativna, premoženje je bilo nacionalizirano. Vendar pa je prevladalo stališče, da je Slovensko matico treba obdržati in njeno delo subvencionirati.

Danes je društvo Slovenska matica znanstvena in kulturna institucija, ki prireja znanstvene sestanke o najrazličnejših vprašanjih slovenske kulture in družbe ter njene prihodnosti. Hkrati je založba, ki skrbi za izdajanje kvalitetnih izvirnih del ter prevodov humanistike, družboslovja, naravoslovja, medicine in tehnike. Pri Slovenski matici izhaja tudi leposlovje, med drugim je izdala po mnenju številnih kritikov najboljše slovensko prozno besedilo 20. stoletja, Prišleke Lojzeta Kovačiča. Njen dolgoletni glavni urednik pa je bil pisatelj Drago Jančar.

Od samega začetka je Slovenska matica kot vseslovenska ustanova bila povezana tudi s Koroško, z njo so na primer sodelovali Andrej Einspieler in Anton Janežič, soustanovitelja Mohorjeve družbe, ter avtor programa o Zedinjeni Sloveniji Matija Majar Ziljski. Kasneje so pri njej izšli spomini koroškega deželnozborskega poslanca Franca Petka ali pa leta 1970 zbornik Koroški plebiscit: razprave in članki, ki še danes velja za standardno delo. 

Kot ugotavlja podpredsednik Slovenske matice Janez Stergar, je bila ustanova pozorna na Koroško že zato, »ker je bil poslevodeči predsednik nekaj let zgodovinar Fran Zwitter, več kot desetletje pa Bogo Grafenauer. V odboru je bil tudi Lojze Ude, Maistrov borec za slovensko severno mejo.« Stergar se tudi spominja, da je starosta slovenskih zgodovinarjev Bogo Grafenauer, ki je bil tudi predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, v 80. letih »vsaj dvakrat sklical predstavnike sprtih organizacij koroških Slovencev, da bi našli skupno pot.« 

S prispevki vodje Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik Martine Piko-Rustia, sodelavca Krščanske kulturne zveze in pisatelja Martina Kuchlinga ter literatke Amine Majetiç so koroški Slovenci dejavno sooblikovali tudi ponedeljkov dan odprtih vrat na Slovenski matici.