Marko Kočevar
Karikatura: Marko Kočevar

Kar nekaj časa sem razmišljal, ali naj se vključim v dopisovanje med g. Krištofom in “Zvezo koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora”, ko pa sem prebral, da je zopet prišlo na dan, da je RKC (Rimokatoliška cerkev), to pot v Avstraliji, skozi desetletja sistematično spolno zlorabljala 60.000 otrok, me je popadla sveta jeza. Dvoličnost RKC je v nebo vpijoča. Pri nas se glasi “Ne glej, kaj delam, delaj, kar ti govorim.” Nemci pravijo “Wasser predigen und Wein trinken”. RKC je ustoličila dvojno moralo, z vso silo napada druge, svoje grehe pa prikriva dokler le gre. Istočasno, ko pridiga, kaj naj ljudje delajo, dela ravno nasprotno. Pridiga ljubezen, v resnici pa ji gre samo za oblast. Pozna samo “kriste” in “antikriste”. Vsi, ki ji ne pripadajo, niso ljudje druge vere, sosedje ali prijatelji, ampak so po definiciji anti/proti , torej nasprotniki, ki jih je potrebno najmanj podjarmiti, če ne uničiti. Zgodovina RKC je ena sama krvava bitka za oblast in nima ničesar skupnega z idejo krščanstva. Najboljši primer dvojne morale RKC je še danes njena borba proti homoseksualizmu. Sama skozi stoletja, še do danes, spolno zlorablja dečke, premešča pedofilne duhovnike na druga mesta in poskuša z vsemi silami do samih vrhov Vatikana prikriti te grozljive zločine. Če le gre, se postavi izven zakona.

Sedaj pa k vašemu prvemu pismu oz. vprašanju, kdo je razdvojil Slovence. Slovenci so bili v 8. stoletju soočeni z dvema različnima pristopoma pokristjanjevanja. Začetek je bil t.i. irski misijon, ki ga je vpeljal salzburški škof Virgil, Irec po rodu. Opiral se ni na politično silo, ampak je poskušal pridobiti plemenske poglavarje in vidnejše osebnosti. Vero so oznanjali v domačem jeziku ter prevajali v slovenščino potrebne verske in molitvene obrazce. V zvezi s to metodo so nastale kratke molitvene pesmi, kirielejsoni, ki so se ohranile v ustnem izročilu. Položaju prilagojena oblika se je uporabljala tudi pri ustolitvenem obredu. Na žalost je prevladal bavarsko-frankovski misijon, ki je sledil irskemu. Ta misijon je z nasilnim pokristjanjevanjem zasledoval izključno svoje politične cilje in tudi podjarmil Slovence za naslednjih dobrih tisoč let. To je bil tudi začetek izvirnega greha slovenske RKC. Od takrat pa do danes je kot zvest hlapec najprej služila svojim gospodarjem, šele potem pa svojemu ljudstvu.

V vseh dolgih stoletjih od 8. pa do prve slovenske knjige protestanta Primoža Trubarja (Katekizem iz leta 1550) so se našli samo trije snopi rokopisov v slovenščini, in sicer Brižinski iz 10., Rateški iz 14. in Stiški iz 15. stoletja. Vsi trije so nastali iz potreb tujih duhovnikov, ki so opravljali bogoslužje med Slovenci. V srednjem veku so bili samostani kulturna žarišča v naših krajih, pisali pa so samo v latinščini in nemščini. Aeneas Sylvius Piccolomini iz Ljubljane je aprila 1444 slovenske dežele označil za “barbarske in neomikane”. Dante je na primer začel pisati svojo Divino Komedijo leta 1307 in z njo utrl pot italijanščini kot knjižnemu jeziku nasproti latinščini. Pri nas je šele Trubar prišel leta 1550 z izjavo o “cerkvi slovenskega jezika”. Izdal je 26 knjig oz. 31 tiskov, Krelj, Dalmatin, Bohorič in ostali pa so mu krepko pomagali. Šele reformacija je uvedla osnovno šolo za vsakogar in gimnazijo. Poučevali so protestantski duhovniki. Reformacija je postavila temelje slovenskega jezika in s tem tudi naroda. Slaboten po postavi in zdravju, pa zato veliko bolj zagrizen, je dal ljubljanski škof Tomaž Hren za časa protireformacije zažgati vse slovenske knjige z izjemo Dalmatinove Biblije, ki so jo potem uporabljali katoliški duhovniki (s Hrenovim posebnim dovoljenjem). Hren je kot izvajalec tridentskega koncila in slepo privržen vladarju naredil RKC na slovenskem za strogo ortodoksno in samo sebi zadoščujočo ustanovo. Pretrgal je njeno zvezo z življenjem in povzročil vrsto sporov, nasprotij in duhovnih stisk v kasnejših dobah. Od Hrena je slovenska RKC še bolj hlapčevala svojim gospodarjem in storila vse, da bi Slovenci ostali hlapci. Na srečo pa Hren ni mogel več pogasiti požara, ki ga je povzročila protestantska iskrica in s tem omogočila nastanek procesa rojevanja slovenskega knjižnega jezika in s tem tudi slovenskega naroda.

Kdo je v resnici razdvojil Slovence, nam nazorno pokaže članek Frana Govekarja v “Slovenskem narodu” ob priliki izida Cankarjeve pesniške zbirke Erotika leta 1899 in dejstvu, da je škof Jeglič od 1000 izvodov kupil preostalih 700 in jih dal uničiti:

“Dne 8. svečana t.l. je bilo petdeset let, odkar je izdihnil v Kranju svojo veliko dušo dr. Prešern. Iste dni pa je gorela v kranjskem župnišču ali na ognjišču hiše, kjer je P. stanoval, majhna grmada Prešernovih neobjavljenih in po l. 1847. zloženih poezij; mej temi je bila baje tudi Prešernova žaloigra. Pripoveduje se, da je Dagarin mučil in trpinčil umirajočega pesnika tako dolgo, da mu je izročil svoje rokopise. Petdeset let je minilo letos, odkar se je pripetil ta največji literarni zločin, kakoršnega ne pozna svetovna literatura in kakoršnega je bil zmožen samo fanatičen katoliški zelot, in prav te dni se je dogodil zopet sličen atentat na slovenskih pesmih. Sovraštvo slovenskega klerikalizma do svobodne besede, do svobodne slovenske knjige, do resnične umetnosti je vedno jednako, in kultura časa leti mimo naših zelotov, ter jih ne pokrije niti z najtanjšo patino napredka. Slovenski klerikalci so nespremenjeno bornirani reakcijonarci, ki preganjajo z besno, blazno fanatičnostjo vse, karkoli nosi na svojem čelu znamenje prostosti. Od slovitega škofa Hrena, ki je sežigal cele vozove slovenskih knjig, do kranjskega dekana Dagarina, in do škofa Mahniča, ki je proklel “pijanca in pohotnika” Prešerna, do Mahniča, ki je ubil S. Gregorčiča ter obrizgal J. Stritarja, A. Aškerca, dr. Tavčarja in druge z žolčem in blatom, – vsi so jednaki sovražniki svobodomiselne slovenske literature in slovenske umetnosti.”
Temu pismu ni potrebno dodati ničesar več.

Vrhunec svojega boja proti lastnemu narodu je slovenska RKC dosegla v drugi svetovni vojni. Srce me boli, ko vidim na kakšen način želite prikriti ta zločin. Kar nekajkrat ste globoko posegli v vašo katoliško skrinjo za prikrivanje resnice. Najprej Ehrlich. Pravilno je zgodovinsko zaporedje, ki ga navajate. Ljubljanski VOS-ovci so ga ustrelili 26.05.1942, vaške straže pa so bile ustanovljene 06.08.1942. Čisto slučajno pa ste pozabili omeniti, da je bil Ehrlich duhovni oče vaških straž, predhodnic domobranstva in Črne roke (prokatoliški likvidatorji, ki so ubili okrog tisoč Slovencev). Ehrlich je namreč poslal 01.04.1942 italijanskim okupatorjem spomenico, v kateri je analiziral trenutno stanje partizanstva in predlagal, kako ga uničiti. Predlagal je ustanovitev oboroženih vaških straž pod italijanskim vojaškim nadzorom in jim s tem odkrito ponudil kolaboracijo. To je bil povod, da ga je “ljudsko sodišče” obsodilo na smrt. Jasno pa je, da je bila njegova likvidacija nezakonita, za nameček pa je bil ubit še eden od njegovih študentov. Zanimivo je, kako se je dr. Franc Rode izognil odgovoru na vprašanje novinarja ob priliki blagoslavljanja kipa Ehrlicha 2002 na Teološki fakulteti. Novinar ga je vprašal, ali ni bila Ehrlichova prošnja za italijansko pomoč v boju proti komunistom tako, kot če bi Satana poprosil za pomoč pri uničenju Drakule. Rode: “Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker temu problemu nisem prišel do konca. Poznam obe interpretaciji, a si lastnega trdnega mnenja še nisem uspel ustvariti”. Vas, g. Kajfež, očitno ne grizejo nobeni dvomi.

Bedastoči, da je bila slovenska RKC prisiljena v kolaboracijo, pa verjetno ne verjamete niti sami, g. Kajfež. Temeljna napaka, ki jo tukaj delate je, da opravičujete zločine svojih z zločini drugih. Res je, da so komunisti izkoristili borbo proti sovražniku za prevzem oblasti, vendar pa se je na drugi strani slovenska RKC spajdašila z okupatorji z istimi cilji in vrgla Slovence v bratomorno vojno. Hitler na koncu koncev ni samo sovražil komunistov ampak je bil tudi zagrizen katolik, ki je prvi uvedel cerkveni davek v Nemčiji. Znano je njegovo mnenje o Slovanih. Kaj bi se zgodilo s slovenskim narodom, če bi s pomočjo vaše RKC vojno zmagal, pa si ne upam predstavljati. Zgodovina nam daje lepo priložnost primerjave ne samo med tem, kako se je godilo koroškim Slovencem pod nacisti ampak tudi do danes pod neonacisti in kako so prestali Slovenci komunizem. Prepričan sem, da so se Slovenci šele v Jugoslaviji dokončno osvobodili hlapčevstva in zgradili temelj današnje samostojnosti.

Pišete o ljudeh, ki “so trumoma bežali pred Osvobodilno fronto in Rdečo armado, ker so vedeli, kaj jih čaka”. Povedal vam bom iz lastne družinske izkušnje, da je ta kolaboracionistična drhal zelo dobro vedela, zakaj jih čaka, česar so se bali. Moj dedek Edmund Edo Hofbek je bil kot potomec sremskih Nemcev, rojen v Sidu, na meji med Hrvaško in Srbijo. Odrasel je skupaj s svojim bratrancem Izidorjem Cankarjem (materi Marija in Katarina Huber sta bili sestri) in po neki logiki odšel za Cankarji v Ljubljano, kjer je postal učitelj. Slovenščine sta se oba dobro naučila šele v Sloveniji, saj so doma govorili samo hrvaško in nemško. O prepletanju družin Cankar in Hofbek je napisal Izidorjev mlajši brat Franc knjigo “Žlahta – Družinska kronika” iz leta 1971. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi in dedek je spoznal v Sloveniji mojo babico Milko Kokot in jo poročil. Oba sta bila učitelja v Dolenji Nemški vasi pri Trebnjem na Dolenjskem. Dedek je bil že v prvi svetovni vojni ranjen v koleno, tako da je imel trdo nogo. Kljub svojemu nemškemu poreklu se je odločil, da se bo boril za svobodo svoje družine. Bil je odposlanec v Kočevskem zboru 1943 in je kot učitelj pomagal organizirati šolstvo na osvobojenih ozemljih. Ko je prišel leta 1944 na skrivaj na obisk domov, ga je sosed domobranec izdal Nemcem, ki so ga zaprli in ubili. Že leto poprej je v partizanih padel stric Ivan, mamin starejši brat. Domobranci in Črna roka so proti koncu vojne imeli spiske ljudi, ki bi jih pri morebitnih procesih lahko obremenili.
8. maja 1945 so na begu prišli domov k babici, jo dobesedno zaklali, moja 16-letna mama in njena dve leti mlajša sestra pa sta morali spakirati kovček, da so ju skupaj z drugimi talci odvlekli proti meji. Ko se jima je strgal ročaj na kovčku, so ga jima drugi talci pomagali nositi. Med temi, kakor vi , g. Krištof, tako lepo pravite, ki so trumoma bežali pred OF in Rdečo armado, je bil tudi eden od največjih zločincev druge svetovne vojne, namreč Fra Sotona (hudič) alias hrvaški katoliški duhovnik Miroslav Filipovic-Majstorovic. Na najokrutnejše načine je lastnoročno ubil z nožem ali kladivom na stotine otrok in odraslih. Nadimek Majstorovic je dobil zato, ker je znal tako dobro klati z nožem. Kot vodja taborišč v Jasenovcu in Stari Gradiški pa je bil odgovoren za smrt več kot 30.000 ljudi. Angleži so ga vrnili v Jugoslavijo, kjer je bil na sodnem procesu obsojen na smrt. Želim poudariti, da sem proti smrtni kazni, ne glede na težo zločina.

G. Krištof, sicer govorite o spravi, vendar pa je ne živite. Edino, kar počnete je, da kažete na zločine drugih, svoje pa prikrivate. Sprava se ne začne s stavkom: “Vi ste ….”, ampak z “Žal nam je, da smo…”. Moramo priti do tega, da se strinjamo, da je zločin zločin, ne glede na to, ali ga je zagrešil fašist, nacist, komunist, belogardist ali domobranec. Kolaboracija s sovražnikom je v vseh civilnih družbah tega sveta eden od najhujših zločinov. Dejstvo je, da so se zločini godili na obeh straneh, vendar pa je do neba vpijoča razlika, če se boriš proti sovražniku ali pa če se z njim pajdašiš. Na žalost se slovenska RKC iz svoje zgodovine ni naučila ničesar. Po letu 1991 se je skupaj z desnico spravila na Slovenijo in jo razgrabila. Samo Mariborska nadškofija je v svoji nori prepotentnosti napravila za več kot pol milijarde evrov dolgov, ki jih bodo morali plačati slovenski davkoplačevalci. Slovenska RKC se aktivno vpleta v politiko in je s podporo referendumu uspešno preprečila liberalnejši zakon o družini. Lepe pozdrave od Tomaža Hrena.

Matjaž Hofbeck

Spoštovani!
Prosim, da objavite moje pismo v rubriki Pismo bralca. Po rodu sem Slovenec in sem prišel v Borovlje leta 1988. V Ljubljani sem leta 1975 zaključil študij anglistike in slovenistike. Naročnik Novic sem od samega začetka.

……….

P.S.
Verjetno so pozorni bralci opazili “c” v mojem priimku. Sem sicer “zagrizen” Slovenec, vendar pa želim svoj nemški priimek pravilno pisati. Ravno tako predlagam, da se Slovenci, Hrvati, Srbi, Slovaki, Čehi in ostali združijo v zahtevi, da Avstrija uvede v svojo abecedo črke s strešico. Hrvaška in slovenska manjšina sta uradno priznani in Avstrija bi jima po mojem mnenju morala omogočiti pisanje njihovih imen in priimkov v njihovem jeziku.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of