Doma Dopisi Odgovor na pismo ZKP

Odgovor na pismo ZKP

126
0

Priznam, da me je spreletela hladna zona, ko sem prebiral pismo Zveze koroških partizanov (ZKP), ki je odgovor na dobro in stvarno napisano pismo Janka Krištofa – njegove trditve namreč lahko že nekaj let podpremo z dokumenti. Očitno je ZKP spregledala, da v demokratični, svobodni družbi izražanje kritike, povrhu še upravičene, ni diskreditiranje. Odgovor ZKP je sicer večinoma streljanje v prazno, saj »odgovarja« na neke izmišljene trditve, ki jih v pismu Janka Krištofa pri najboljši volji ne morem najti. Prav srhljivo pa je, ko ZKP piše o »izdajalcih« in »pajdaših bele garde«, saj je namreč dobro dokumentirano, da so komunistični partizani svoje nasprotnike najprej zaznamovali s temi besedami, da so jih nato lahko »mirne vesti« pobili. Vsak totalitarni režim namreč dela tako, da človeku najprej vzame dobro ime, mu vzame dostojanstvo, ga razvrednoti, da ga nato lahko še fizično »odstrani«. VOS (varnostno-obveščevalna služba) komunističnega vodstva partizanov je »razredne sovražnike« predvsem v Ljubljanski pokrajini začela načrtno pobijati že leta 1941, pri belem dnevu na ulicah, po slovenskih vaseh in domačijah, ponekod so pobili cele družine, da, tudi otroke. Pomorila je več sto ljudi, šele potem so se vaščani v Šentjoštu prvič z orožjem uprli partizansko-vosovskemu divjanju. O tem, da so komunisti pod plaščem narodnoosvobodilne vojne izvedli krvavo komunistično revolucijo in načrtno sprožili bratomorno vojno, v kateri zlasti na komunistično-partizanski strani ni bilo milosti (Turjak, Kočevje), danes ni več nobenega dvoma, o tem najbolj zgovorno govorijo komunistični (in partizanski) dokumenti sami.
Najboljše bo, da se gospodje in gospe v ZKP sprijaznite s temi dejstvi in se raje sklicujete na to, da na avstrijskem Koroškem druge faze odpora – to je revolucije – ni bilo oz. jo je partizansko vodstvo »prihranilo« za obdobje po vojni. Če tako želite, je bil partizanski odpor na Koroškem še najbolj »neomadeževan«, torej je bila prva in glavna motivacija res odpor proti nacionalsocializmu. Zame je nerazumljivo, da je ZKP s tem pismom zdrsnila v nepotrebno, skoraj otročje ohranjanje revolucionarnih izročil, ki prikriva zločine komunistične revolucije. Tako krčevito ohranjanje okostenelih ideoloških tradicij poznamo tudi pri koroških brambovcih – seveda z druge plati zvona.
Nezaslišana, pravzaprav neznosna pa je trditev, da je Cerkev »največ svojih voditeljev izgubila ob koncu vojne, ko so ti bežali s svojimi novimi pajdaši […] pa so potem začeli z razdiranjem enotnosti, hkrati pa s škropljenjem istega strupa med koroške Slovence …«. Če jih je že izgubila, pa jih poskusimo še poiskati, prav? Oglejmo si podatke. Od približno 20.000 Slovencev – protikomunistov –, ki so se maja umaknili pred komunističnimi krvniki na Koroško, so jih Angleži pribl. 13.000 »vrnili« Jugoslaviji. Od teh si je življenje »rešilo« le pribl. 10 % (v glavnem mladoletni), vse druge so komunistično-partizanski likvidatorji pobili v Kočevskem rogu! Ali ZKP s to trditvijo namiguje, da je bil ta zločin upravičen?! Vsekakor se je ZKP s to izjavo sama popolnoma diskreditirala. Mimogrede: večina slovenskih beguncev, ki so se rešili pred »predajo« Titovim četam – v glavnem so bile žene in otroci –, se je umaknila v prekomorske dežele, le peščica jih je ostala na Koroškem. Kratko malo jih je bilo premalo, da bi lahko vnašali razdor, jasno pa je, da so svarili pred komunističnim totalitarizmom in pripovedovali o komunističnih zločinih, a to jim štejem v dobro. Razdora na Koroškem po letu 1945 pa zagotovo niso povzročali oni, temveč komunistični režim in njihovi somišljeniki ali podaniki na Koroškem, ki so svoj razredni boj želeli izvoziti tudi na avstrijsko Koroško in so ostro napadali vsakogar, ki se ni strinjal z »novo povojno stvarnostjo«, torej s komunističnim totalitarizmom v Sloveniji – to danes lahko zelo dobro dokažemo z arhivsko in drugo dokumentacijo.

Hanzi Filipič

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of