V Novicah 31.  marca dr. Sturm zanika mojo trditev, da nasprotuje notifikaciji nasledstva Slovenije po Jugoslaviji glede Avstrijske državne pogodbe o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP), vendar pa ponovno dokazuje ravno to. Povrhu vsega pa očita funkcionarjem v Sloveniji, da enkrat podpirajo notifikacijo, potem pa ji nasprotujejo. Pravi namreč, da je čudno, da »ministri, predsedniki države in predsedniki državnega zbora in sveta, dokler so »na oblasti«, ne zagovarjajo notifikacije, jo celo odklanjajo, ko se upokojijo ali pa so v opoziciji do vlade, pa se izkažejo kot veliki zagovorniki notifikacije«. Lepo bi bilo, če bi dr. Sturm identificiral vsaj enega od teh ministrov in predsednikov.

Težko je razumeti, zakaj dr. Sturm Sloveniji namesto notifikacije ADP kar naprej  ponuja postopek po 35. členu ADP, ki z notifikacijo nima nobene zveze, ampak je namenjen razlagi pogodbe. Torej, namesto da bi državni zbor brez odlašanja sprejel akt o notifikaciji ADP, ki bi ga poslali depozitarju v Moskvo, naj bi Slovenija sprožila postopek po 35. členu ADP, za katerega pa se ne ve, če bi se začel in kako bi se končal.

Dr. Sturm hoče ponovno zmanjšati pomen 5. člena ADP, ki določa mejo Avstrije do sosednjih držav. Ponavlja, da je že senžermenska pogodba določala mejo. Seveda jo je določala senžermenska pogodba, vendar pa se dr. Sturm spreneveda in pozabi omeniti dejstvo, da je Hitler s priključitvijo Avstrije k nemškemu rajhu leta 1938 zbrisal to Avstrijo z evropskega zemljevida. Neodvisna in demokratična Avstrija je bila ponovno  vzpostavljena šele z ADP 15. maja 1955.  Mejo te Avstrije z vsemi sosednjimi državami je določil 5. člen ADP, ki je obnovil meje, ki so obstajale 1. januarja 1938. 

Dr. Sturm mi očita, da omenjam peti člen ADP kot nekakšno jugoslovansko zaslugo za neodvisno Avstrijo, in pravi: »Drži ravno nasprotno, Jugoslavija je do leta 1949 zahtevala spremembo meje in s petim členom ADP so podpisnice ADP v resnici potrdile avstrijsko pozicijo v mejnem vprašanju, ki se ji je ob koncu hočeš nočeš priključila tudi Jugoslavija.«

Pri tem kaže dr. Sturm podcenjevanje zgodovinskih dejstev glede vloge Jugoslavije pri nastajanju ADP. Pozablja namreč na določbo moskovske deklaracije iz leta 1943 o odgovornosti Avstrije za udeležbo v vojni Hitlerjeve Nemčije proti Združenim narodom. V pripravah na sklenitev ADP je bilo več variant preambule ADP glede tega vprašanja. Še do zadnjega je bila v osnutku preambule prisotna teza o odgovornosti Avstrije za sodelovanje v vojni na strani Nemčije, na predlog Avstrije pa so jo črtali zadnji dan pred podpisom pogodbe. V pogajanjih za pristop k ADP je Jugoslavija odstopila od zahtev za popravo meje z Avstrijo v korist Slovenije. S tem je Jugoslavija dala svoj delež k sklenitvi ADP. Kljub vsem naporom Avstrije, da bi zmanjšala svojo odgovornost za udeležbo v vojni na strani Nemčije, pa ostala jasna sled o soodgovornosti Avstrije v vojni na strani Nemčije v drugem odstavku 27. člena. Tu je določeno, da ima Jugoslavija pravico, da zapleni, obdrži ali likvidira avstrijsko premoženje, pravice in koristi, ki se v trenutku uveljavitve te pogodbe nahajajo na jugoslovanskem ozemlju. Avstrijska vlada pa se zavezuje, da bo dala odškodnino avstrijskim državljanom za to premoženje.

dr. Ivan Kristan