Ko so me prijatelji vprašali, kakšen vtis imam ob vztrajanju Ljudske stranke na Koroškem pri svojem namenu, da v deželni ustavi navede nemščino kot uradni jezik, sem priznal, da sem presenečen in ogorčen.

Presenečen, ker se to dogaja v Avstriji in torej v Evropski uniji, ogorčen, ker sem bil prepričan, da je minilo na Koroškem diktatorsko ozračje ranjkega deželnega poglavarja.

Gre namreč za to, da ne jemljem v poštev tega, kar odloča neka stranka na nekem ozemlju in ravna na podlagi lokalnih svoboščin, ampak je v glavnem pomembno to, kako odloča državno vodstvo; ko je treba odločati na podlagi mednarodnih pravil. In v takem primeru, kot je omenjeni, bi moral Dunaj vzeti v poštev dvoje: plebiscit in Državno pogodbno.

Da ne bom predolg, bom skrčil svoje presojanje na plebiscit. In rekel bi v začetku to, kar sem že izjavil za Kleine Zeitung: Če bi Slovenci pri svoji odoločitvi ravnali politično, bi plebiscit imeli na svoji strani, odločali pa žal strankarsko, če pa bi zmagali in bi nemško prebivalstvo postalo narodna manjšina, tedaj bi imeli pravico do dvojezičnosti, ki jo ima italijansko prebivalstvo v Sloveniji, kjer ni treba, da neki občan Kopra, Izole ali Pirana toži na sodišču policaja, ki ni sprejel, da se pogovarja v italijanščini, ko ga je kaznoval zaradi prekrška, ker je vozil prehitro v obljudenem mestu, kot se je dogodilo nekajkrat na Koroškem avtohtonemu slovenskemu doktorju.

Da, slovenski ljudje so nekateri glasovali za Avstrijo, eni, katoličani, ker niso marali države s pravoslavno Cerkvijo, liberalci, ker niso hoteli biti v kraljevini srbstva, levičarji, ker so hoteli delavske sindikate.

Tako so se žal ušteli in Avstrija v marsičem še ravna kot država, ki ukrepa po načelu Etat-Nation. Upam, da v primeru, o katerem je govor, Dunaj odloči, da slovenski državljani na Koroškem imajo pravico do dvojezičnosti v deželnem statutu in v praksi.

Vsekakor, če bi obveljal načrt Ljudske stranke, bi se odpovedal nagradi, ki sem jo kot pisatelj prejel na Dunaju.

Boris Pahor, Trst