Že leta 1872, ko so v Šentjakobu naši predniki ustanovili Posojilnico, so bili njeni pobudniki mnenja, da je ta nujno potrebna za zaščito premoženja predvsem slovenskega kmečkega prebivalstva. Skoraj paralelno so se v naših krajih tedaj ustanavljale tudi hranilnice po raiffeisenovem sistemu kot nekaka slovenska konkurenca. V tedanji monarhiji so izpoljnjevale svojo nalogo. V novi Avstriji so po plebiscitu prišle pod okrilje dunajskega Raiffeisena. Med vojnama je razvoj zastajal. Nacizem je nato uničil vse. Po drugi svetovni vojni je bilo vodstvo mnenja, da je njihov razvoj mogoč samo pod okriljem Jugoslavije. Po vojni se dolgo niso opomogle. S kadri, ki so izšli iz Slovenske gimnazije, se je začel nov razvoj vsestranske obnove in boljše sodelovanje z Raiffeisenom. Po združevanju je ostalo nekaj Posojilnic in Zveza kot centrala. Začelo se je dajanje kreditov privatnikom in gospodarstvu v Sloveniji in nato tudi v manjšem obsegu na Hrvaškem. Preko deležev in neizplačevanja dobičkov se je ustvarilo kakih 40 milijonov evrov lastnih sredstev. Dunajska raiffeisenova revizija in lastni revizijski oddelek sta revidirali poslovanje in letne zaključke, ki so jih sestavljali poslovodje, jih predložili upravnim in nadzornim odborom ter občnim zborom, torej članom, v potrdilo.

Prva manjša izguba se  je po mojih podlagah pri Zvezi Bank pojavila v poslovnem letu 2013, v naslednjih letih pa so izgube postajale večje. Zvezo Bank in nato skupno Posojilnico Bank je revidiral 5 let isti Raiffeisenov revizor.

Odgovornost za poslovanje nosijo v prvi  vrsti poslovodje. Upravni in nadzorni  odbori pa morajo skrbeti predvsem za to, da imenujejo za poslovanje kvalificirane in usposobljene poslovodje, ki pri posojilih odgovorno ocenjujejo rizike. Pri tem pa je prišlo pri Zvezi Bank po letu 2011 preko noči do odstavitve poslovodje, ki je bil prej vodja kreditnega oddelka pri koroškem Raiffeisenu in do imenovanj poslovodij, ki za ocenjevanje velekreditov niso bili ustrezno usposobljeni. Paradoksno je bilo, da je Slovenska gospodarska zveza v tem času nagradila za najboljša bančnika in finančnika dva glavna odbornika Zveze Bank. Kakšna samohvala v nepravem času! SGZ se ima za najbolj kompetentno gospodarsko organizacijo koroških Slovencev, pa ni prej in niti v času največje krize naše banke niti enkrat povzdignila svojega glasu za svetovanje, opozarjanje in pomoč. Temu se pa ni čuditi, ker so bili in so še na obeh straneh dejavni skoraj isti ljudje v odborih.

Zato je prišlo do nekake predajne pogodbe z Raiffeisenom. Za pokritje izgub so se najprej delno porabili deleži in lastne rezerve sprva Zveze in nato še Posojilnic, nakar je Raiffeisen vplačal okoli 60 milijonov kapitala, prevzel večino v nadzornem odboru in ima skoraj devetdesetodstotno večino glasov na občnem zboru. Starim lastnikom je prepustil upravni odbor, ki pa nima več večjih kompetenc in ga občni zbor lahko vsak čas odstavi. Pri poslovodjih pa velja princip štirih oči. Seveda pa Raiffeisen vse skupaj ni napravil samo iz ljubezni, ker bi ga sicer mogoča likvidacija bremenila še z mnogo več in ker njegov kapital zdaj ne nosi več vseh grehov preteklosti. Zato so v bilanci delno že predvidene obresti za njegov dopolnilni kapital.

Mislim, da so prvič v zgodovini Raiffeisena zadružniki in nekatere stranke izgubili deleže in dopolnilni kapital. Zaradi tega tečejo pravni postopki in se lahko zgodi, da bodo morali dopolnilni kapital vrniti imetnikom. Če je Raiffeisen že vplačal toliko milijonov, bi bilo samo fer, če bi pokril še to.

Poslovodstvo je poročalo, kako uspešno prodajajo poslopja in realitete nekdanjih Posojilnic v naših krajih. Malo to že zaboli. Severno od Drave posluje le še Zadruga v Kotmari vasi. V razgovorih sem slišal: Čemu sploh rabimo še Posojilnice, ko imamo itak toliko drugih bank in se že vsi bančni posli lahko opravijo doma? Vseenost?
Mogoče sem orisal vse malo prečrno? Sam bom najbolj vesel, če se bo le zgodil »čudež«.