Deli

Ob 80-letnici Reginalda Vospernika

Letos majnika je šolnik, publicist, knjižni avtor ter politik Reginald Vospernik obhajal 80. življenjski jubilej. Še prej je izšla njegova knjiga »Fremde Nähe/Varljiva bližina«, s številnimi prijatelji pa je jubilej skupaj z družino praznoval pri Miklavžu v Bilčovsu. Lavdatorja sta bila Feliks J. Bister in Dieter Larcher, Novice pa so ga povabile na intervju.

 

Sprva iskrene čestitke ob vašem osebnem prazniku. 80 let je častitljiva življenjska doba. Če pogledate nazaj: kako bi opisali svojo življenjsko bilanco?

Reginald Vospernik: Če odštejem otroško dobo pregnanstva, mi je življenje steklo »po normah«: ljudska šola, gimnazija, študij, šolska kariera, ob tem pa bogata dejavnost v raznih funkcijah kot avtor, prevajalec, govornik, diskutant, odprt za manjšinska vprašanja, (so)izdajatelj  raznih zbornikov in učbenikov. Pa še kaj bi se dalo našteti. Privatna bilanca? Poroka s koroško Slovenko Rozvito Hebein z Zilje, trije otroci (dva novinarja, najstarejša  učiteljica), štirje vnuki. Vsi na Dunaju – žal za starše, dobro za  otroke in za njih kariero.

Vsekakor bogata in pestra bilanca, ki sega od šolskega ravnatelja, ki je bil 22 let na krmilu Slovenske gimnazije, pa do publicistične in politične dejavnosti. Katerih dosežkov se še posebej veselite?

Posebno vesel sem bujne rasti Kugyjevih razredov, ki sem jih pred odhodom iz šole 1999 s sotrudniki priklical v življenje, saj živo izpričujejo mojo globoko zakoreninjenost v zamisli plodne večkulturnosti v alpsko-jadranski regiji in v združeni Evropi. Če sem kak drobec prispeval k razstrupitvi koroškega ozračja v prvih povojnih desetletjih, mi je to v zadoščenje.

In kaj so vaša največja razočaranja?

Med rane šteje gotovo leto 2003, ko sta kaka dva ducata slovenskih funkcionarjev – med njimi tudi vrsta takih, ki sem jih imel za prijatelje – izrekla kolektivno nezaupnico vodstvu Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) in  s tem tudi meni kot podpredsedniku. Očitno naša spravna in v skupno dobro usmerjena opcija nekaterim ni bila všeč.

Kako bi definirali svojo politično »filozofijo«?

Vseživljenjsko filozofijo, raje bi jo označil kot svoj kategorični imperativ, sem usmerjal v prepričanju, da se zvestoba koreninam, jezikovnim in kulturnim, ne bije z odprtostjo do soseda v deželi, da razumevanje drug drugega ne razdvaja, marveč bogati. Večkulturnost je v globaliziranem 21. stoletju edina možnost preživetja v sobodni družbi. K sreči vladajo danes tudi v deželni politiki nove paradigme, ki odpirajo spremenjen pogled na pravo obličje dežele ob Zilji in Dravi.

Vaša ocena trenutne narodnopolitične situacije na Koroškem?

Odkar zavestno spremljam koroško, vseavstrijsko in evropsko politično dogajanje, torej nekako od začetka svojih študijskih let leta1955, kot kritični opazovalec, kmalu pa tudi že kot sooblikovalec, opažam sprva zaostritev z vrhuncem v 70. letih, zatem, po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, pa postopno izboljšanje atmosfere v deželi. Kajpada tudi danes ni vse idealno, marsikaj je treba še postoriti, a sovražnega razpoloženja do Slovencev vsaj v publicistiki na srečo ni več. Razvoj gre v pravo smer. Usklajenost političnih organizacij koroških Slovencev – recimo v vprašanju nove koroške ustave – podpira medsebojno jezikovno in etnično približevanje.

Kot podpredsednik Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev (SKS) ste slej ko prej aktivni v manjšinski politiki. Razhajanja znotraj slovenske narodne skupnosti niso skrivnost. Kako bi jih lahko po vašem mnenju premagovali v korist učinkovitejšega delovanja za narodno skupnost?

V starih časih je deloval  koordinacijski odbor koroških Slovencev, ko so se usklajevali predstavniki Zveze slovenskih organizacij in NSKS. Spominjam se številnih sej. In vselej se je kot izsledek pojavil skupni dokument. Kar je bilo koristno tedaj, bi moglo in moralo biti uporabno tudi danes. Da ima narodna skupnost diferencirane poglede na narodnopolitične danosti, je naravno. Važno je le, da se v bistvenih vprašanjih domenimo za skupno stališče.

In kako ocenjujete vlogo samostojnega političnega gibanja?

Samostojno politično gibanje, ki pride do izraza v Enotni listi (EL), je smiselno in potrebno, zlasti tam in tedaj, kjer in ko na različnih ravneh političnega artikuliranja vključitev v strukture tradicionalih večinskih strank ni smiselna ali celo nemogoča. V primerih, kjer prihaja do razhajanj glede teh vprašanj, bi morali obe strani stremeti po koordiniranju razhajajočih se stališč. Izhodišča so od občine do občine različna. Na deželni in državni ravni pa se mi zdi vključevanje v strukture večinskih strank neogibno.

Vrsto let ste bili v predsedstvu Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti (FUENS), štiri leta tudi njen predsednik. Zato dobro poznate evropsko manjšinsko politiko. Ste zadovoljni z njo ali vidite tudi pomanjkljivosti?

Za vprašanja  jezikovne zaščite se briga Svet Evrope s sedežem v Strasbourgu, ne toliko Evropska unija v Bruslju. Dva dokumenta –  Listina in Okvirna konvencija – dajeta smernice za zaščito. Uresničitev teh določil pride tudi pod drobnogled Sveta Evrope. Prav v teh dneh je Avstrija prejela tretje poročilo, ki kritično ocenjuje med drugim dejstvo, da financiranje potreb narodnih skupnosti ni zadovoljivo urejeno. Kot predsednik FUENS, pa že poprej in tudi kasneje, sem razmeroma dobro spoznaval situacijo raznih manjšin v Evropi; ponekod imajo boljše rešitve, ponekod pa so narodne skupnosti tudi na slabšem.

Vaše želje ob osebnem jubileju zase ter za slovensko narodno skupnost?

Osebno si želim  še nekaj zdravih let v krogu svojcev in prijateljev. Pa da bi um za branje, pisanje, razpravljanje še kolikor toliko deloval. Tudi za najina, moja in ženina potovanja z avtodomom naj ostane še nekaj energije in časa. Svoji narodni skupnosti pa želim čimboljši razvoj in razcvet ter zvrhan koš samozavesti.

 

Leave a Reply

Be the First to Comment!

Notify of
wpDiscuz