Celovec Z zamolklo zeleno lučjo obsijan oder, sferični zvoki harmonike in globoko iz grla iztisnjen glas, podoben avstralskemu didžeriduju – že uvod v letošnjo osrednjo slovensko pevsko revijo Koroška poje minulo nedeljo v celovškem Domu glasbe je napovedal raznolikost in svežino. Rdeča nit koncerta, napeta med 120. obletnico rojstva skladatelja, harmonizatorja in zborovodje Pavleta Kernjaka in 40. obletnico njegove smrti, je ti dve okrogli letnici kot stebra sporeda trdno povezovala, a obenem omogočala svobodno interpretirano vsebino. Naj bo povedano že kar v uvodu: kakovostno raznolik spored je dobro poplačal za čas, ki bi ga to sončno nedeljsko popoldne prav tako lepo bilo preživeti v naravi. 

Predsednik Krščanske kulturne zveze, organizatorke pevske revije, Janko Krištof je v do zadnjega sedeža napolnjeni dvorani Doma glasbe poleg poleg obiskovalcev in predstavnikov domačih kulturnih, političnih in stanovskih združenj lahko prvič pozdravil tudi ministra za Slovencev v zamejstvu in po svetu Petra Česnika, z njim pa tudi ljubljanskega nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta, krškega škofijskega administratorja Engelberta Guggenbergerja, predsednico komisije Državnega zbora za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmilo Novak, poslanca v Evropskem parlamentu Lojzeta Peterleta ter še posebej vse sorodnike Pavleta Kernjaka. 

O Kernjaku, avtorju tako zelo značilno koroških melodij, kakor sta pesmi Rož, Podjuna Zilja ali Mojcej, je Krištof dejal, da je pomen njegove glasbe »predvsem v njeni preprostosti, v melodiki, ki črpa iz koroško-slovenskega melosa, in v harmoniji, ki se naslanja na ljudsko pesemsko izročilo.« S tem je Kernjak, doma pri Filiju na Trebinji pri Šentilju, izstopal in dal pečat kraju in času, v katerem je deloval tako kot skladatelj, harmonizator domačih ljudskih napevov, organist v šentiljski župniji ali kot daleč naokoli cenjeni zborovodja. 

Koncert je okoli Kernjakove pesmi Pomlad na besedilo Jožeta Podlesnika – z vigredno tako ustreznimi besedami: Zopet bodo slavčki peli in ne bo veselja kraj – glasbeno zasnoval Edi Oraže, režijsko pa oblikoval Aleksander Tolmaier. Kot zelo uspel prijem se je pri tem izkazala vsakokratna menjava nastopajočih skupin ob prepevanju kanona po motivih Kernjakove pomladi, kar je zagotovilo pretočnost in glasbeno živahnost obenem. 

Za vsebino so letos poskrbele manjše glasbene skupine in ustvarile pestro zvočno paleto od tradicionalne domačnosti do sodobne slovenske popevke in irskega napeva. Geografski lok pa je dobesedno segel od Zilje prek Roža do Podjune, od Straje vasi na zahodu, od koder sta prišli Agnes Schnabl in Petra Schnabl-Kuglitsch, do Suhe na skrajnem vzhodu, od koder sta bila vokalna skupina Sanje in Oktet Suha, nastopili pa so še tercet Tri rože iz Šentjakoba, vokalna skupina AnTaMiNa iz Dobrle vasi, Dekleta Smrtnik z Obirskega, kvartet 4 U iz Roža, Kvintet bratov Smrtnik iz Kort, Kežarjevi vnuki iz Šentprimoža, vokalna skupina Klika iz Železne Kaple, iz Primorske in tako s severa italijanskega škornja je gostovala ženska vokalna skupina Rupa Peč, instrumentalno pa so koncert spremljali Ana Tijssen na klavirju, Christian Filipič na prečni (in pikolo) flavti ter Roman Pechmann na harmoniki. Vsi skupaj pa so letošnjo Koroško poje sklenili s skupaj zapeto Kernjakovo pomladjo.  

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of