Doma Dopisi Za kaj mi gre!

Za kaj mi gre!

172
0

Odgovor »Zveze koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora« na moje pismo bralca je bil pričakovan, »strelja« pa kar precej mimo mojih trditev. Podtikava mi nevednost o medvojnem dogajanju pri nas in mi očita, da, »na najnižjem nivoju blatim vrednote, ki so jih izbojevali naši (partizanski) predniki«. O vsem tem sem kar dobro seznanjen in nikakor ne omalovažujem trpljenja, ki so ga tedaj mnogi prestali doma, v zaporih, v izgnanstvu, v kacetih, v gozdovih, bunkerjih in še kje. Nasprotno! Globoko se klanjam pred vsakim trpljenjem naših ljudi in jim s svojim trudom za iste vrednote izkazujem svoje spoštovanje. Mnogi so bili verni in so v tem duhu prestajali ta čas. Ugovarjam pa trditvi, da se je desna stran in z njo Cerkev na Slovenskem spontano povezala z italjanskimi fašisti in nemškimi nacisti, temveč je bila k temu prisiljena s strani komunističnih bojnih enot, ki se tam niso najprej spravili nad okupatorje, temveč na verne družine, poštene rodoljube, duhovnike …. in jih začela množično pobijati. Nazorno to izpriča dejstvo, da je bilo že pred nastankom vaških straž julija 1942 pobitih v Ljubljanski pokrajini 700 Slovencev, med njimi tudi dr. Lambert Ehrlich, ustanovitelj Slovenske prosvetne zveze. Komunistična partija je pač po navodilih Lenina in zvestemu šolanju pri Stalinu izkoristila težki položaj naroda za svojo revolucijo, ki jo omenjeno pismo evfemistično imenuje »boj za socialno preživetje«. Ne le pri nas, temveč tudi v mnogih predelih Slovenije so šli mladi fantje v odpor proti okupatorjem in so šele pozneje, mnogi prepozno spoznali, za kaj je pravzaprav v ozadju šlo. Tudi našim vernim ljudem, ki so sodelovali v odporniškem gibanju ni šlo za kaj drugega, kot da se stavijo v bran krivičnemu in nečloveškemu početju nacistov – in smo jim zato hvaležni. Res pa je tudi, da je Janko Olip, Užnik zbežal od partizanov, ker je v ukazu, naj gre ubiti nekega domačina, spoznal tujo ideologijo, ki ji ni bil pripravljen slediti. Komu v bran torej pišem tudi to pismo? V bran tistim, ki so prestali mnogo krivic, blatenja, sramotenja, mučenja, pobijanja s strani komunistov in vseh, ki z njimi do danes ponavljajo že zdavnaj ovržene zgodovinske trditve in fraze. Mnogo sem jih spoznal, poznam njihove potomce, nekateri so moji prijatelji, nekateri tudi moji daljni sorodniki. Najožji moj sorodnik je bil Matej Krof, stric moje mame, ki je bil župnik v Črni in so ga komunisti leta 1950 zahrbtno umorili. Sem pa tudi v daljnem sorodstvu s škofom Rožmanom, ki je zaradi svoje rodoljubnosti moral zapustiti Koroško in je postal ena največjih žrtev komunistične revolucije. Morda je med tem že znano, da je bil na obnovljenem procesu v Ljubljani 2009 rehabilitiran in da smo ga leta 2013 – bilo nas je navzočih mnogo koroških duhovnikov- slovesno pokopali v ljubljanski stolnici. Kadarkoli sem v Ljubljani, grem na njegov grob moliti za spravo v narodu in prinašam pred Gospoda vso krivico, ki jo on in njegovi v očeh mnogih še vedno prestajajo. Pišem v bran tudi tistim, ki so po vojni pribežali k nam in med nami ostali ter se z vso silo posvetili ohranjanju slovenskega življa na Koroškem. G. France Cigan je gotovo eden najodličnejših med njimi. V bran tudi vsem beguncem, ki jim je zaradi revolucije bila odvzeta domovina, ki so jo tako ljubili in jim je povrhu še oblatena njihova čast. Njihovi potomci prihajajo med nas. Mi se veselimo njihove povezanosti z domovino njihovih prednikov in občudujemo znanje slovenščine, oni pa so srečni, da smejo stopiti na slovenska tla, da doživijo Gospo sveto in tudi na Koroškem najdejo gostoljubna srca. Z zadovoljstvom sem prebiral v zadnji Nedelji opis o tem, kako se je godilo Mohorjevi družbi ob ponovnem oživljanju in kako so hoteli komunisti to preprečiti. Povsem namreč potrjuje mojo trditev o pojmovanju enotnosti tistih, ki jim je šlo za absolutno oblast – tudi med nami. Ob koncu samo še to: Ni vojne brez krivde na tej in oni strani, važno pa je, da končno začenjamo razlikovati in ne mečemo vsega v en koš. Zato bi bil med nami koristen forum, kjer bi se s tem vprašanjem v odprtosti in kritično soočali in iskali boljšo skupno pot.

Janko Krištof, dekan

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of