Deli


Vrtnar jezika in leposlovnih ozar …

Te dni se je pomemben del medijev v deželi in onstran nje pripravljal, da ob pisateljevi 80-letnici usmeri svoje žaromete v Florjana Lipuša, na njegovo prehojeno življenjsko pot in na odmevno leposlovno valovanje, ki ga je Lipuš v svojih pisateljskih desetletjih povzročil v slovenskih literarnih vodah.


Obetal je novih svežih sap …

Leto zatem, ko je v mladju objavil svoje dramsko besedilo Mrtvo oznanilo, je 27-letni Florjan Lipuš leta 1964 pod literarnim psevdonimom Boro Kostanek izdal svojo prvo prozno zbirko Črtice mimogrede. Obetal je novih svežih sap, pritegnil nase pozornost za svoj pisateljski napev in besedišče, literarna stroka v Ljubljani je zapisala, da na slovensko leposlovno prizorišče stopa pisatelj posebnega profila in definitivno je najpozneje z njim tako imenovana koroška »literatura z obrobja« pristala v središču slovenskega literarnega snovanja.


Velikim pričakovanjem se ni izneveril …

Pisatelj Florjan Lipuš, ki mu danes nazdravljamo na 80-letnico, se velikim pričakovanjem ni izneveril. Dozoreval je v vseh smereh in kmalu dosegel jezikovno zmogljivost, ki je v sodobni slovenski prozi izjemna. Leta 1972 je izšel odmevni roman Zmote dijaka Tjaža, ki sta ga v nemščino prevedla Peter Handke in Helga Mračnikar, leto navrh so sledile Zgodbe o čuših, 1983 roman Odstranitev moje vasi, leta 1985 Jalov pelin, 1987 Prošnji dan, 1991 roman Srčne pege, 1995 roman Stesnitev in leta 2003 njegov vrhunski roman Boštjanov let, ki ga je leta 2005 v nemščino prevedel Janez Strutz. Ko sem sijajni Lipušev roman prebral, sem ga v Novicah trdno prepričan označil za svetovno literaturo. V prepričanju sem bil potrjen najpozneje, ko je delo tudi pisatelj Handke javno označil za svetovno literaturo. Leta 2013 je izšlo Lipuševo doslej zadnje delo Poizvedovanje za imenom.
Naštevati nagrade, ki jih je pisatelj prejel, bi bilo nositi sove v Atene, zato naj bo omenjeno le, da je Lipuš med drugim dopisni član SAZU – Slovenske akademije znanosti in umetnosti – in Prešernov nagrajenec.


Do razkošne pesniške svobode …

Slovenski literarni zgodovinar Boris Paternu je nekoč o Lipušu in njegovi literaturi povedal, da je Florjanu Lipušu bilo že kot otroku od vsemogočne oblasti surovo ukazano, da bo moral izstopiti iz slovenskega jezika. Zgodilo pa se je nekaj čisto drugega. Svojemu jeziku je ostal trmasto zvest in skoraj do obsedenosti zavezan. Toda to Lipuševo uporništvo je šlo še naprej. Uprl se je tudi slovenskim jezikovnim mrtvilom in klišejem: »Zmeraj sem imel v sebi željo, da stvari napravim drugače kakor drugi. Tudi literarno nisem hotel posnemati vzorov in modelov, temveč delati po svoje. Pritegnila me je tista beseda, ki je bila nevsakdanja, neobičajna, drugačna.« Silovito se je uprl ne samo domačijskemu moralizmu, pognal se je v tako drzno jezikovno metaforiko in simboliko, da je v tem posekal vso tedanjo modernistično slovensko prozo. Kot da se je zatrti, iz javne rabe preganjani in ustrahovani slovenski besedi zahotelo razkošne pesniške svobode, ki pušča za sabo vse plotove lastnega strahu in more.

Ni naključje, da prav pri njem najdemo do kraja izostreno zavest o jezikovni svobodi kot človekovi osebni bivanjski svobodi.

Deli

Leave a Reply

Be the First to Comment!

Notify of
wpDiscuz