Deli

Vinko Ošlak o Dalmatinovi Bibliji v sodobni slovenščini

Trubarjev forum je ob 500-letnici reformacije izdal posodobljeno Novo zavezo iz prvega slovenskega prevoda Biblije, ki ga je z letnico 1584 opravil Jurij Dalmatin.

Celovec Z Dalmatinovim prevodom Biblije so so se Slovenci uvrstili med prve narode s celotnim prevodom Svetega pisma. Besedilo, ki za današnjega bralca zveni že precej tuje, sta v sodobno slovenščino prevedla Vinko Ošlak iz Celovca in Benjamin Hlastan iz Slovenj Gradca, pravkar je v nakladi 50.000 izvodov izšel Novi testament. Knjigo, ki je na voljo brezplačno, želi združenje Trubarjev forum kot izdajatelj ponuditi Mohorjevi družbi kot dodatno knjigo Knjižnega daru, prav tako naj bi bila na voljo v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu in vsem zainteresiranim posameznikom pa tudi katoliškim župnijam.

Pri prestavitvi Dalmatinovega prevoda Svetega pisma v sodobno slovenščino najbrž ne gre zgolj za prenos kulturne dobrine iz preteklega obdobja v današnji čas?
Vinko Ošlak: Ideja se je porodila, ker Slovenska svetopisemska družba v Ljubljani ni podprla prvotnega predloga, da bi naredili revizijo Chraskovega prevoda iz leta 1914 (Antonin Chraska je bil češki evangeličanski kristjan, ki je deloval v Sloveniji, op. p.). Ta prevod je odličen in ga še danes uporabljajo protestanti v Sloveniji, je pa jezikovno zelo zastarel. S pastorjem Benjaminom Hlastanom sva predlagala, da bi ga posodobila. Družba, ki ima avtorske pravice, pa ni bila navdušena, in sva rekla, lotiva se Dalmatina, tam ni avtorskih pravic. Poleg tega imajo vsi veliki narodi, tipičen primer je Luther pri Nemcih, skoraj vsakih sto let revizijo svojega prvega prevoda. To sodi h kulturi resnega naroda, zakaj torej ne bi dobili tudi Slovenci posodobitve Dalmatinovega prevoda? A tega nisva delala ne zaradi kulture, ne zaradi jezika, najin namen je bil izrazito verske narave, da dava Slovencem zelo dober, zanesljiv prevod na najboljši osnovi. To je textus receptus ali večinski tekst, ki ga je izdal Erazem Rotterdamski in s tem dal Luthru in vsem drugim reformatorjem podlago za Novo zavezo, da so jo prevajali. Ti prevodi veljajo za najbolj zanesljive in to je bil najin motiv za to delo.

Vaše delo traja že devet let. Sedaj je izšla Nova zaveza. Kdaj je pričakovati celotno Dalmatinovo Biblijo v sodobni slovenščini?
Če nama Bog da še nekaj let življenja, bi to moralo biti v dveh, treh letih končano. V glavnem je že vsa Biblija prestavljena v danes razumljivo slovenščino. Norma torej ni knjižni jezik, temveč slovenščina, kakor jo danes razumemo. Za to sva se odločila, ker sva hotela rešiti čim več Dalmatina, da ima bralec zagotovilo, da bere res tako, kot je Dalmatin prevajal.

Luthrov prevod je izšel natanko 50 let pred Dalmatinovim prevodom. Koliko se je Dalmatin oziral po Luthrovem besedilu, koliko je deloval samostojno?
Luthra sem imel ves čas odprtega, da sem lahko primerjal. Presenečen sem bil, kolikokrat se je Dalmatin vendarle odločil malo drugače kakor Luther. Velikokrat pa je tudi prevzel kakšno napako po Luthru. V sedanji izdaji sva se odrekla vsem pripombam, vsem spremnim besedam, te bodo v študijski izdaji, ki bo izšla kasneje. Sedanjo knjigo lahko vzame v roke vsakdo, ki se želi posvetovati z Božjo besedo, to ni produkt protestantizma. Svoje lastne vere nisva vmešavala, to je Božja beseda brez človeških dodatkov.

Koliko se je Dalmatin držal hebrejskega in grškega izvirnika? Je ta dva jezika obvladal?

Dalmatin je študiral na protestantski univerzi v Tübingenu, kjer so bili vsi trije klasični jeziki, hebrejščina, grščina in latinščina, tudi vsakdanji konverzacijski jeziki. Primerjavo z izvirnima jezikoma dela moj sodelavec Benjamin Hlastan. V ZDA je študiral hebrejščino in grščino in je vsako vrstico primerjal z izvirnikom. Citirava tako, kakor je Dalmatin prevedel, v študijski izdaji pa bo v opombi zapisano, kako je prav z ozirom na hebrejski oziroma grški izvirnik. Vsi odmiki od originala bodo omenjeni, ni jih pa veliko in tudi niso bistveni. Se pravi, s to revizijo, ki jo pripravljava, se da pripeljati naravnost v nebesa, če se kdo po veri in milosti rodi na novo in kot sad novega rojstva po tem nauku tudi živi.
Luther je s svojim prevodom, tudi z napakami vred, močno zaznamoval nemški jezik.

Kakšen je bil Dalmatinov vpliv na slovenski jezik?  
Mislim, da je bil vpliv zelo močan. To dokazujejo naslednji, torej katoliški prevodi Svetega pisma, ki so se skoraj še do 19. stoletja ozirali na Dalmatina. Moč tega prevoda se vidi v tem, da je tako oster protireformator, kakor je bil Tomaž Hren, izprosil pri papežu posebno licenco, da je lahko uporabljal v cerkvi Biblijo. Dal je iztrgati vse uvode, kar je bil kompromis, ampak uvod ni Božja beseda. Dalmatin je torej norma. Ni pa naredil svojega jezika, to je Trubarjev jezik. Je pa Dalmatin veliko bolj dosleden kakor Trubar, ki se še marsikje lovi, ne samo pri pravopisu, tudi pri slovničnih oblikah, pri germanizmih in drugem. Pri Dalmatinu je jezik že ustaljen. Zato lahko rečemo, da je Trubarjev Katekizem iz leta 1550 sicer res prva slovenska knjiga, ampak pravo rojstvo slovenskega jezika je Dalmatinova Biblija, ki je izšla leta 1584.

Kakšne so bile pasti, dileme, izzivi pri prestavljanju iz stare v sodobno slovenščino?

To je vedno hoja na robu. Gre za tri zvestobe – za zvestobo Božji besedi, za zvestobo slovenščini, kakršna je danes, in za zvestobo Dalmatinu. Tu ni lahko najti ravnotežja. Gotovo se da o vsaki formulaciji debatirati, ampak upam, da sva se v osnovi prav odločila.
500 let po začetku nemške reformacije vpliva na kulturni ravni ni mogoče zanikati. Koliko pa je bila reformacija uspešna v verskem oziru? Mogoče bo kdo začuden – sem hud kritik reformacije. Reformacija je danes, predvsem še v nemški protestantski Cerkvi, totalno razsulo in po merilih Biblije povsem neuspešna. V moralnem pogledu je danes rimska Cerkev, ki se je v posebnih naukih sicer krepko oddaljila od Jezusovega nauka, vendar dosti bližja evangeliju, kakor pa današnje luteranstvo. V Bibliji, v kateri kristjani vse preverjamo, sem iskal pojem reformacije. V nemškem, angleškem ali slovenskem prevodu nimamo tega pojma, imamo pa ga v latinskem. In sicer v 12. poglavju Pisma Rimljanom, v 2. vrstici. Pavel tu najprej pravi vernikom: »In nikar se ne prilagajajte temu svetu …,« potem pa nadaljuje »… ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2). Latinska beseda za to obnovo je reformare. To je edini primer, kjer je ideja reformacije zajeta v Svetem pismu, ne nanaša se pa na Cerkev, ampak na posameznega vernika. To je bila po mojem usodna zmota vseh reformatorjev, da so narobe razumeli to vrstico ali pa so jo sploh spregledali.

Reformacija ni uspela nagovoriti posameznika, ostala je na institucionalni ravni?
Bila je napačno usmerjena. Usmerjena je bila v reči, ki jih ni treba reformirati. Imamo dve vrsti Cerkva. Samo ena je Kristusova, ki jo je on sam ustanovil. Te ni treba reformirati, ne bomo vendar popravljali Kristusovega dela. Vse druge, ki so človeško delo, pa je brez smisla reformirati. Zato je reformacija bodisi nesmiselna, ker se nanaša na človeška dela, ki so pokvarjena, ali pa je to predrznost, ko bi radi popravljali Boga. Niti Luther niti Zwingli, Calvin ali Trubar ne uporabljajo pojma reformacija. Zato je zgodba o 500-letnici reformacije zelo sporna. Izrek Ecclesia semper reformanda – Cerkev je treba vedno reformirati, ni biblijsko geslo, ni Božja beseda. Strogo vzeto je ta pojem in geslo vrgel v svet najprej nizozemski pietistični kristjan Jadocus van Lodenstein sredi 17. stoletja, za njim pa evangeličanski teolog Karl Barth, od tega pa niti sto let ni. To je pojem, ki ga kristjani dejansko ne potrebujemo, če še stavimo na Luthrovo geslo sola scriptura – samo Pismo. Luther, Trubar in drugi govorijo o stari veri, stari Cerkvi in stari maši.

500-letnico česa torej letos obhajamo?

Iluzije. Ali pa fantoma. Tako imenovani reformatorji nikoli niso govorili o reformaciji.

Kaj je potem njihov prispevek?
Predvsem dva res velika, veliko večja od njihovih zmot. Ljudem so dali božjo besedo v roke. Brez njih bi jo katolicizem še dolga stoletja držal pod dvema ključema. En ključ je jezik, dovoljena je bila samo latinska varianta, drugi ključ pa, da je tudi v latinščini ni smel vsak brati, celo duhovniki je v glavnem niso smeli sami brati, ampak je škof moral dati posebno dovoljenje. Sveto pismo je bilo zaklenjeno in to je zločin nad človeškimi dušami. Zakleniti božjo besedo, kaj se to pravi? To ključavnico so reformatorji, če jim že tako rečemo, razdrli. To je nezaslišano veliko delo, zato smo jim lahko hvaležni kljub vsem njihovim zmotam in tudi zločinom. Druga velika stvar je odkritje, ki očitno ni bilo prisotno, ker Svetega pisma niso brali. Luther se je spreobrnil ob prvih treh poglavjih Pisma Rimljanom, kjer je čisto jasno povedano, da človek ni odrešen po delih, ampak po milosti in po veri. Vera je ključ, da pridem do milosti, Bog na našo vero reagira z milostjo in po tej milosti smo zastonj rešeni, kakor je ta knjiga sedaj zastonj in je ni treba plačati. To so štirje znameniti solus, sola – solus Christus, ne Marija, ne svetniki, ne angeli, samo Kristus. Potem sola scriptura, samo pismo, nobenega privatnega razodetja. Potem sola fides, samo vera, ne kako se trudim, kako se bičam in mučim. In potem sola gratia, samo milost. Tako kot te knjige nismo mi plačali, ampak jo je plačala neka misijonska družba, tako naš greh plača Bog in ga je že plačal na križu. Ni nam treba ničesar dodajati.

 

Leave a Reply

Be the First to Comment!

Notify of
wpDiscuz