Letos mineva trideset let od ustanovitve Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko in dvajset let od otvoritve njihove Pavlove hiše

Potrna Ustanovni član in dolgoletni predsednik Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko Branko Lenart se je na sobotni slovesnosti v Potrni/Laafeldu posebej za Novice takole spominjal težkih začetkov: »Tistega decembra 1988 zavoljo odvračanja nismo mogli društva ustanoviti v bližnji avstrijski Radgoni. Pobudnik Wolfgang Gombocz je zato moral to storiti v gostilni Schuberthof v Gradcu.« Toda slovenska štajerska manjšina je v minulih desetletjih postala uspešnica. Lenart: »V ljudskih štetjih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je samo par sto ljudi na Štajerskem navedlo, da je njihov občevalni jezik slovenščina.

 

Na zadnjem ljudskem štetju leta 2002, ko so oblasti še ugotavljale občevalni jezik, jih je slovenščino navedlo že 2200. Danes bi ji bilo tudi zavoljo priseljevanja iz Slovenije še mnogo več.« Kulturno društvo Člen 7, zastopniška organizacija štajerskih Slovencev v Avstriji, in njihova Pavlova hiša v Potrni/Laafeldu letos praznujeta dva jubileja: društvo trideset let od ustanovitve, hiša pa dvajset let od otvoritve. Konec minulega tedna so zategadelj v velikem šotoru pred Pavlovo hišo pripravili svečanost. Nastopil je hišni mešani pevski zbor, družabni večer po uradni slovesnosti pa sta v noč glasbeno pospremila Brina Vogelnik trio in prav tako etno jazz zasedba Aniada a Noar. Predsednica društva Susanne Weitlaner je lahko pozdravila več kot sto udeležencev ter številne visoke goste, med njimi slovensko veleposlanico na Dunaju Ksenijo Škrilec in avstrijsko konzulko v Ljubljani Manuelo Frommwald. Ta si je v pozdravnem nagovoru zaželela, da bi se tako, kot se je sprostil odnos do slovenske manjšine na Štajerskem, sprostil tudi odnos do nemško govorečih v Sloveniji. Zbranim je pisno čestitko poslal predsednik Avstrije Alexander Van der Bellen, ki se je opravičil, da ni mogel priti. Je pa predsednik v pozdravnem pismu, ki ga je prebral David Kranzelbinder, spomnil na zaščito manjšine v Avstrijski državni pogodbi. Ugotovil je, da na avstrijskem Štajerskem morda še manjkajo kakšni dvojezični napisi, a dodal, da so kulturne prireditve, kot je bila sobotna, za takšno majhno manjšino lahko še pomembnejše, saj z njimi opozarja na svojo prisotnost in na svoje pravice.

Osrednji slavnostni govornik je bil avstrijski pisatelj slovenskega rodu Mathias Matjaž Grilj. Tudi on je opozoril na pravice manjšine, katere obstoj so še pred manj kot tremi desetletji visoki štajerski politiki gladko zanikovali. Citiral je sedmi člen Avstrijske državne pogodbe, ki jo je imenoval »magna charta avstrijske suverenosti«. Grilj se je spomnil »odločnih in nepopustljivih ljudi«, ki so pomagali slovensko štajersko manjšino postaviti na noge. Gombocz je pred tridesetimi leti ustanovil društvo »da bi ta manjšina po desetletjih skrivanja, pretvarjanja in zamolčanja končno prišla na dan«. Precej bojevitemu Gomboczu je sledila predsednica Andrea Zemljič, ki je leta 1993 dobila Fuchsovo pisemsko bombo. Na srečo so bombo varno deaktivirali. Sledili so mirnejši časi pod Lenartom, ki je manjšino uspešno pripeljal do priznanja in do članstva v manjšinskem sosvetu pri Uradu zveznega kanclerja. Odločilna za sprejetje manjšine je bila otvoritev društvene Pavlove hiše v Potrni. Leta 1998 sta jo odprla slovenski predsednik Milan Kučan in predsednik avstrijskega parlamenta Heinz Fischer. Še bolj je nezaupanje tudi okoliških prebivalcev do Pavlove hiše pregnal obisk štajerske deželne glavarke Waltraud Klasnic leta 2001. Vsega tega se je spomnil Girlj, pa tudi tega, da si je tedanji glavni tajnik društva Michael Petrowitsch, ko je pomagal pri obnovi Pavlove hiše, zlomil roko.

Aktualna predsednica društva Susanne Weitlaner nam je zaupala načrte za naprej: »Želimo si še več čezmejnega sodelovanja, okrepitve učenja slovenščine v deželi, tudi v kakšnem vrtcu v Gradcu, in da bi bila slovenščina v kakšni šoli obvezni izbirni in ne zgolj fakultativni predmet, kot je sedaj. Potrebovali bi seveda več denarnih podpor. Te že četrt stoletja ostajajo na isti ravni. Tedaj bi lahko dokončali še obnovo zgornjega nadstropja Pavlove hiše.« Weitlanerjeva je še menila, da se ej v zadnjih tridesetih letih le zgodil preobrat in je kljub temu, da so bili v preteklosti štajerski Slovenci podvrženi hudi asimilaciji, sedaj zgodovina te manjšine vse bolj spoštovana, slovenščina pa vedno bolj zaželena. Bolj kot ne, pa ostaja tiha želja, da bi morda kakšna vas v radgonskem trikotniku sčasoma le dobila dvojezični krajevni napis.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of