Celovec Mesta Breslau na Poljskem danes uradno ni več, sedaj se imenuje Vroclav, a še vedno Breslau obstaja tudi na uradnih zemljevidih. To je kraj na drugi strani Atlantika, v kanadski provinci Ontario blizu Toronta, ki so ga v 19. stoletju ustanovili šlezijski izseljenci nemške narodnosti. Ime novega naselja naj bi jih očitno spominjalo na staro domovino.

Kanadski Breslau kot primer čustvene navezanosti na krajevna imena je ta torek omenil član Avstrijske akademije znanosti in častni predsednik Delovne skupnosti za kartografsko imenoslovje Peter Jordan na predavanju o kulturnem in družbenem pomenu geografskih imen v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu. Na prireditev je vabila Mohorjeva skupaj z Narodopisnim inštitutom Urban Jarnik in soprireditelji (KKZ, SPZ, SPD Celovec in Kžrntner Bildungswerk) v sklopu prizadevanj za ohranitev koroških ledinskih imen. Krajevna imena sporočajo tudi oprijemljeve pomene, v izvirnem jeziku še posebej ali pogosto celo izključno. Nemško ime Feistritz je le eno izmed več kot 40 v Avstriji, šele slovenski izvirnik Bistrica raztolmači, da gre za bistro, hitro tekočo vodo ali kraj ob njej. 

Krajevna imena določajo tudi teritorij, česar nikakor ne gre podcenjevati. Še posebej velja to za manjšinske jezike in skupnosti ter njihovo čustveno navezanost na poimenovanje v njihovem jeziku. »Zato je pametno, da bi tudi večinsko prebivalstvo sprejelo dvojezične krajevne napise, četudi kraj ne doseže 17,5 odstotka manjšinskega prebivalstva.To je zelo preprosto in poceni sredstvo, da se manjšinsko prebivalstvo počuti dobro in sprejeto. Kajti zanjo je pomembno, da je priznan tudi njen delež pri identiteti kraja.«

O izkušnjah s popisom vseh ledinskih imen na Tirolskem je spregovoril Gerhard Rampl, jezikoslovec z univerze v Innsbrucku. Poskusov za izvedbo tega projekta je bilo sicer že nekaj, vendar so se vsi izjalovili. »Tokrat smo se odločili, da popišemo samo aktualno stanje. Kajti za delo v arhivih in zgodovinske raziskave bo priložnosti še zadosti, na terenu pa nam čas dobesedno beži,« je Rampl pojasnil zelo praktičen in posledično tudi učinkovit pristop. Po posameznih krajih so pridobili krajevne kroniste, lokalne zaupnike torej, ki so popisali vsa ledinska imena s pomočjo najboljših poznavalcev – to so kmetje, lovci, pastirji, gozdarji ali občinski uslužbenci. Izvedbe projekta pa se je innsbruška univerza lotila v sodelovanju s tirolsko reševalno centralo. Ko reševalci prejmejo klic, nemalokrat namreč izvedo le za kakšno ledinsko ime. »Ledinska imena torej nimajo samo kulturnozgodovinske funkcije, temveč celo pomen za reševanje življenj,« je strnil Rampl.

Popisovalci so na Tirolskem upoštevali tudi novejša poimenovanja, za smučarske proge na primer, kajti zemljepisna imena so živa tvar, je pojasnil jezikoslovec. Stara ledinska imena pa so dobra osnova za nova cestna in ulična poimenovanja, je še poudaril.

Prva zemljevida z domačimi (se pravi slovenskimi) ledinskimi imeni so leta 2008 izdali v Kotmari vasi in v Selah, medtem so sledili tudi še v nekaj drugih občinah ali pa so v pripravi. A še vedno obstajajo velike bele lise, zlasti v Podjuni, zato je torkov večer s predavanjema in razpravo služil tudi kot posvet za širitev znanja, medsebojno povezovanje in spodbujanje novih popisovanj krajevnih imen. Udeleženci, med njimi tudi številni iz neslovenskih občin in društev, so z večerom bili izjemno zadovoljni. Dodatne prireditve naj bi še sledile. 

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of