Janko Ferk, pisatelj:  »Mirne duše« ugotavljam,

… da je Florjan Lipuš že za časa življenja klasik, kakor je to bil na primer Thomas Bernhard. Največja avstrijska nagrada za slovstvo mu gre kakor nobenemu drugemu. Žiranti, ki Lipušu ob prvem poskusu nagrade niso privoščili, so po dveh letih doumeli, da avstrijska literatura ni samo nemška. Umetniki v senatu verjetno nikoli niso internalizirali habsburške dediščine današnje Avstrije. Avstrija nikakor ni samo nemška, temveč je slovenska, hrvaška, češka ter slovaška, madžarska in romska. Pisatelj Lipuš ni zaslužen le v vrhunski slovenski prozi, temveč tudi kot izdajatelj in urednik »mladja«. Brez »mladja« marsikaterega imena ne bi bilo v koroški slovenski literaturi. Florjanu Lipušu čestitam in mu želim vse najboljše!

 

Niko Kupper, DSPA:  Na potovanju k jasnim ciljem

Pisatelj Florjan Lipuš je z najvišjim avstrijskim kulturnim priznanjem za literaturo doživel nadaljnji po-dvig v svojem vseživljenjskem stremljenju na poti do jasnega cilja, ki ga dosledno zasleduje od dijaškega glasila »Kres« na Plešivcu preko literarne revije »mladje« do izjemnih literarnih podvigov. Prvič v zgodovini je v Avstriji dobil nagrado avtor, ki ne piše v nemščini, temveč v svojem maternem jeziku, slovenščini. Po diskriminatorni odločitvi pred dvema letoma, ko mu tega priznanja niso želeli podeliti, »ker ne piše v nemščini«, je tokrat odbor podelitve nagrade v svoji utemeljitvi zapisal med drugim, da »Lipuš v svoji literaturi obravnava podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnovo za novo samozavestno identiteto.« Tako mu je ponovno uspelo dvigniti slovenščino ne le v literarnih kategorijah na višjo raven, za kar mu velja iskrena čestitka. Kaj pa njegovo opozarjanje in bodrenje vseh nas, da naj vendar cenimo materino besedo? Ob neposrednem uradnem udarcu v obraz pred dvema letoma ga je bolj bolelo molčanje v vrstah narodne skupnosti zaradi diskriminacije našega jezika. Veliko avstrijsko državno nagradi pa zdaj sprejema v prvi vrsti kot nagrado slovenskemu jeziku na Koroškem in ljudem, ki ga govorijo. Globok poklon Florjanu Lipušu ob nagradi, še posebej pa za tak zgled!

 

Janez Strutz, prevajalec:  Ad multos libros!

Med prevajalci in v krogih literarne komparativistike je pogosto slišati hudomušni rek, da je literarni prevod (se pravi, prevod literarnega besedila) menda v istem merilu nujen, kot je nemogoč. Z izjavo se popolnoma strinjam in bi jo kar dvakrat podčrtal, še posebej, če se nanaša na literarna dela Florjana Lipuša v celoti, pravzaprav že od prvih knjig naprej, kot npr. lirične proze Črtic mimogrede (1964) in romana Zmote dijaka Tjaža (1972), pa do najnovejših, pred kratkim prevedenih knjig, Mirne duše (2015) in Gramoz (2017). Ena izmed glavnih značilnosti Lipuševega literarnega opusa tako na državni kot tudi na mednarodni ravni sta večjezičnost in medbesedilnost na raznih ravneh, začenši pri leksikalni ravni besedišča in narodno političnega »naboja« referenčnega zgodovinskega konteksta »avtorske pisave«, do bolj abstraktno poetološkega nivoja žanrskoestetskih struktur. Skratka, gre za imenitna, občudovanja vredna »svetovnoliterarna« dela na eni strani, na drugi pa za v translatološkem oziru izredno »zahtevne« mojstrovine izvirne besedne umetnosti. – Avtorju pa iskrene čestitke! Ad multos libros!

 

Janko Malle, SPZ:  Lipuš je vztrajen in dosleden

Najvišje avstrijsko odlikovanje na področju kulture, ki ga je letos prejel Florjan Lipuš, ni pomembno le za pisatelja, temveč tudi za slovensko literaturo, obenem pa je – čeprav pozno, a vendarle – tudi priznanje, da je slovenska (koroška) literatura del avstrijske književnosti. Ne samo avstrijska politika, tudi večji del avstrijskega kulturnega občestva je literarni opus Florjana Lipuša zelo pozno sprejel kot enakovreden del avstrijskega literarnega ustvarjanja. Forjan Lipuš je vztrajen in dosleden, skorajda že trmast v prepričanju, da se samopodoba koroških Slovencev gradi in potrjuje z jezikom. Pisanje v slovenskem jeziku je zanj nujna podstat za uveljavitev slovenske kulture na (jezikovno) občutljivem dvojezičnem ozemlju. Zato je povsem razumljivo, da ga moti brezbrižna in samozadostna drža nekaterih slovenskih organizacij, ki nimajo želje po izboljšanju kakovosti svojega početja in ponavljajo obrabljene rituale, spremljevalce kulturnega dogajanja povsod tam, kjer zmanjkuje prostora za razvoj duhovnega in kulturnega pluralizma. Lipuševa literatura odslikava trde in bridke osebne življenjske izkušnje, vse od aretacije in umora matere v koncentracijskem taborišču in dvolične katoliške vzgoje v »zmotnih« dijaških letih do skoraj travmatičnega spoznanja, da se slovenski jezik na Koroškem nikoli ne bo dvignil s svojega podrejenega položaja. Lipuš vedno znova dokazuje, da človek lahko vztraja v slovenskem jeziku, če ga govori s ponosom in ne z občutkom manjvrednosti. Dejstvo je, da se danes slovenska beseda sliši po vsej Evropi, saj se je s pomočjo ustvarjalnih posameznikov že davno enakovredno vključila med druge evropske jezike. K temu je s prepričanjem, da afirmacija slovenske kulture »pade in živi z jezikom«, levji delež prispeval prav Florjan Lipuš.

 

Reginald Vospernik, SKS:  Nikakršno »mrtvo oznanilo«

… ni bilo, da parafraziram tvojega gledališkega prvorojenca iz davnih mladjevskih let, kar si nam, dragi Flori, zapustil dragocenega v svojih besedilih od Tjaževih dijakovih zmot vse tja do Boštjanovega leta skozi prostor in čas; v slednjem vidim osebno dovršen vrhunec slovenske besedne ustvarjalnosti. Iznajdljivost, iskrivost in bogastvo izrazja, vraščenost v domača tla v kreativnem druženju s preseganjem ustaljenih norm, vse to in še mnogo več te uvršča med pomembna ustvarjalna imena sodobne slovenske literarne besede. Zaradi tega in tudi ali celo v prvi vrsti zaradi tvojega doslednega vztrajanja pri prirojeni ti slovenski besedi, si pa še kako častno zaslužil pomembno nagrado, ki ti jo namenja tvoja avstrijska domovina. Mrtvo oznanilo, ki prežarja vsa tvoja dela, je v tej luči, kakor naglaša Peter Militarov v svoji uprizoritvi, dolgo po krstni Prunčevi odrski predstavitvi, »balada o poti človeštva«. Da bi pripisal tej baladi še nekaj kitic, to si želi sopotnik iz brstenja zgodnjih šestdesetih let.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of