Deli

Na Festivalu Ljubljana

Po nekaj uprizoritvah oper Richarda Wagnerja v Ljubljani v preteklosti, smo v Cankarjevem domu v okviru 65. Festivala Ljubljana konec avgusta poslušali zadnji dve njegovi operi v okviru Nibelunškega prstana. Prvi dve (Rensko zlato in Valkiro) sta že izvedli ljubljanska in mariborska opera, medtem ko je izvedba Siegfrieda in Somraka bogov potekala sedaj v Ljubljani prvič. To so pravzaprav glasbene drame, saj so samostojne arije bolj redke, pevci s pomočjo orkestra v petem besedilu s prepletom vodilnih motivov (Leitmotiv) pripovedujejo zgodbo o prekletstvu prstana iz renskega zlata, ki simbolizira moč in je danes še kako aktualna. Ali kakor je na tiskovni konferenci v Križankah povedal dirigent in direktor Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga Valerij Gergijev, da »Wagnerjeve opere govorijo o pohlepu, moči, o agresivnosti, arogantnosti, ljubosumnosti, zavisti, o kradljivosti …» skratka o vsem kar je lastno človeku in se tudi danes dogaja. Gergijev si je skupaj z Georgom Cipinom tudi zamislil celotno produkcijo, režiser v programskem listu ni naveden.
V operi Siegfried, ki smo jo poslušali 29. avgusta, kovač Mime (poje ga tenorist Andrej Popov) vzgaja svojega vajenca Siegfrieda (tenorist Mihail Vekua) da bi mu pomagal priti do zaklada v jami. Siegfried je neustrašen, saj ga Mime ni naučil kaj je strah. Uspe mu premagati v zmaja spremenjenega velikana Fafnerja, s kapljicami njegove krvi dobi tudi moč, da razume govorico ptic. Te mu povedo, kje je skrit zaklad in da naj vzame samo prstan in čarobno pokrivalo, s katerim bo postal neviden. Ugotovi, da ga Mime hoče zastrupiti, zato ga ubije. Njegov brat Alberich (baritonist Roman Burdenko), ki tudi želi zaklad, ob pomoči Popotnika, ki je pravzaprav bog Wotan (poje ga Jevgenij Nikitin), ves čas poizkuša Siegfrieda onemogočiti, vendar je ta pametnejši. V zadnjem dejanju Siegfried pride do Wotanove hčere Brünhilde, prelomi Wotanov meč in s tem njegovo moč, s poljubom prebudi trdno spečo Brünhildo in v dolgem finalnem duetu doživimo čudovit dvospev dveh zaljubljencev.

V sklepni operi Somrak bogov, v kateri nastopajo iste osebe z večinoma drugimi pevci, ki je bila na programu 30. avgusta (obe operi skupaj trajata preko deset ur) se zgodba o prstanu nadaljuje, do njega hoče priti Hagen, Alberichov sin. Z zvijačo omamijo Siegfrieda, da popije napoj pozabe in se zaljubi v Gutrune, Hagnovo polsestro. V podobi Guntherja, Hagnovega polbrata se odpravi k Brünhildi in ji vzame prstan. Ubije Siegfrieda, ki je ranljiv samo na hrbtu, toda tedaj mu prstan odvzame Brünhilda in ga vrne renskim deklicam, od koder je pravzaprav prišel. S konjem gre v smrt na grmadi, v plamenih pa konča pokolenje bogov.

Valerij Gergijev je postal eden največjih specialistov za Wagnerja. Mogočen orkester mu popolnoma sledi, z glasbo podpira dogajanje na odru in včasih imaš občutek, da tudi orkester govori svojo glasbeno zgodbo, tako v popolnosti sledi dogajanju na odru. Seveda je orkester bolj prišel do veljave pri sicer kratkih uverturah, na začetku 2. in 3. dejanja Siegfrieda. Izkazale so se tudi posamezne orkestrske sekcije, npr. ob dolgi Siegfriedovi ariji v 2. dejanju smo poslušali enkratno spremljavo violončel ali pri Somraku bogov zelo lep duet klarinetov in flavt. Glasbeno dramatičen je bil boj z zmajem, medtem, ko je bil prihod ptice ( na odru jo je z igranjem na flavto pri Siegfriedu poosebljala flavtistka ) zelo romantičen in nežen. Zelo zanimive so bile pantomimsko-plesne figure, ki so v trenutkih, ko je igral samo orkester, nakazovale nadaljnje dogajanje, zlasti so bile enkratne, ko so ponazarjale plesoče pajke z dvojnimi pari rok ali ko so v finalu Somraka bogov odnesle z odra mrtvega Siegfrieda.

Solisti, ki ves čas pojejo od glasno do zelo glasno in večkrat v ekstremnih višinah, morajo imeti zelo dobro kondicijo, saj ni lahko peti več ur in se pri tem še vzpenjati na viseči podij. Tenorist Mihail Vekua kot Siegfried je tudi pevsko bolj ustrezal svoji junaški vlogi kot pa Dimitrij Voropajev v isti vlogi v Somraku bogov. Pevsko in igralsko je pa zelo navdušila sopranistka Larisa Gogolevska v svoji tragični vlogi Brünhilde v Somraku bogov. Odličen je bil globoki bas Mihaila Petrenka kot Fafnerja.
Zelo veliko vlogo ima pri Wagnerju mogočna scena (scenograf George Cipin), saj ves čas na obrobju odra stojijo štirje desetmetrski velikani, ki se na koncu zelo efektno povesijo Še večji učinek pa so na nas naredili svetlobni efekti ( oblikovalec Gleb Filštinski ), ki so z menjavo luči zelo nazorno podpirali ves čas burne dogodke na sceni. V Somraku bogov ima manjšo vlogo tudi pevski zbor, ki je dopolnjeval tragično zgodbo večnega iskanja zlata.

  

Dne 31. avgusta je na slovesnosti v Predsedniški palači v Ljubljani predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil državno odlikovanje Srebrni red za zasluge ruskemu dirigentu Valeriju Gergijevu »za prispevek k plemenitenju slovenskega kulturnega prostora z vrhunskimi glasbenimi doživetji«.

Leave a Reply

Be the First to Comment!

Notify of
wpDiscuz