Naborjet Z Večerom slovenske kulture v Kanalski dolini je Slovensko kulturno središče Planika minuli petek v Beneški palači v Naborjetu prikazalo sodobno podobe slovenske ustvarjalnosti v teh krajih. Sto let življenja pod italijansko državo je v nekdaj slovensko-nemški dolini zapustilo očitne posledice. Domače slovensko narečje, ki je podobno ziljskemu – Kanalska dolina je bila do razpada Avstroogrske del dežele Koroške –, je danes že prava redkost, otroci in mladina so se na prireditvi med seboj pogovarjali le po italijansko. Posamezniki se po močeh trudijo ohranjati slovensko besedo. Učenje slovenščine brez rabe jezika v družinah pa tako kot tudi marsikje na Koroškem obrodi  le poznavanje posameznih besed, resničnega znanja pa ni. Na alarmantno stanje slovenske kulture pod Svetimi Višarjami je na tiskovni konferenci pred koncertom opozoril podpredsednik SKS Planika Rudi Bartoloth.

Kanalska dolina je bila še pred sto leti sloven-sko-nemška. Kaj je po pretresih 20. stoletja ostalo od avtohtonih narodnih in jezikovnih skupnosti?

Rudi Bartoloth: Situacija na jezikovnem področju tako pri Slovencih kot pri Nemcih ni najboljša. Nam Slovencem v Kanalski dolini manjka šola. Sicer so na osnovni šoli v Ukvah zadnji dve leti poskusi poučevanja slovenščine eno uro na teden in pouka glasbe v slovenskem jeziku. Poleg tega v uradnem šolskem sistemu ni ničesar drugega. Občina Naborjet podpira model trojezičnega šolstva in to želi institucionalizirati. Ne vem, če in kdaj jim bo dejansko uspelo.

V Kanalski dolini torej niso na voljo slovenske šole, kakor jih imajo rojaki na Tržaškem ali Goriškem, niti dvojezične, kakor na Koroškem.

Niti zdaleč. Kot Slovensko kulturno središče Planika ponujamo izbirne tečaje slovenskega jezika šoloobveznim otrokom enkrat tedensko. Otroci, ki prihajajo, so stari med šestim in trinajstim letom. Trenutno jih imamo petnajst, število pa niha predvsem v zimskem času, ko otroci dajo prednost zimskim športom pred slovenščino. 

Kakšno je znanje slovenščine pri teh otrocih? Znajo že od doma?

To je zelo različno. So otroci, ki prihajajo iz čisto italijanskih družin in brez predznanja. Nekateri prihajajo iz mešanih zakonov ali pa sta mati in oče domačina in imajo otroci vsaj narečno predznanje. Se pa dogaja, da se ti otroci doma do tretjega leta s starši pogovarjajo v narečju, ko pridejo v vrtec, pa začnejo s starši ali s starimi starši govoriti v italijanskem jeziku. Asimilacija je zaradi tega zelo trda in močna.

Med mladimi slovenščina torej ni več živa, v njej se ne pogovarjajo več?

Morda se nekateri mlajši v Ukvah, ki je še najbolj slovenska vas v Kanalski dolini, pogovarjajo v narečju, v drugih vaseh pa bolj ne. Prav zaradi tega opozarjamo, da brez sistemske rešitve za pouk slovenščine v Kanalski dolini grozi zamrtje jezika. Brez jezika ni kulture, stari pa umirajo in zaradi tega znanje slovenskega jezika ali pa narečja v Kanalski dolini drastično upada.

Kakšna je slovensko kulturno življenje v vaseh?

To je marsikje zelo problematično, ker smo pri SKS Planika finančno zelo podhranjeni. Vse delamo na prostovoljni osnovi. Nekaj sredstev nam daje Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki pa zadostujejo le za plačilo najemnine in obratne stroške ter za učiteljico slovenščine. Za kakšne druge dejavnosti nam ne ostane dosti več. Prešernova proslava je med najbolj odmevnimi dogodki, soorganiziramo še Koroška in Primorska poje, ki se vsako leto marca dogaja na Trbižu, ter izbirne tečaje slovenskega jezika in še kakšno delavnico, večjega manevrskega prostora za kulturno delovanje pa s takimi sredstvi nimamo. 

Živahnega slovenskega utripa med sprehajanjem po dolinskih vaseh ne bi več zaznali?

Tak utrip se začuti še v Ukvah, če srečate domačina in ga nagovorite v slovenščini. To je pa zelo težko na Trbižu ali v Ovčji vasi, kjer skoraj več ni človeka, ki bi znal govoriti slovensko.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of