Intervju z Vereno Gotthardt

Blaženo se smejijo z oljnih slik. Obtežene s težkim blagom obleke so izklesane iz belega marmorja. S čopičem v roki, umazani od barv, stojijo pred slikarskim stojalom. Ženske v umetnosti. Od umetnice do umetniškega objekta. Od »emance« do manekenke. Od feministke do feministke. Verena Gotthardt o feminizmu, umetnosti in slovenski narodni skupnosti.

Kaj je zate feminizem?

Zame je beseda feminizem zelo širok pojem, ne moreš ga prav uvrstiti. Hotela bi, da se feminizem zavzema za človekove pravice s posebnim poudarkom na ženskah. Menim, da v feminizmu ne gre za dajanje prednosti nekemu spolu, ampak za enakopravnost.

Kako vidiš vloge spolov ali tudi vloge ženske? 


Pogosto ljudje ocenijo le zunanjost. Če na primer vidijo kako nališpano »teto«, potem rečejo: »Kako pa si ti lahko feministka?« Toda menim, da se lahko oblečeš, kakor hočeš in vseeno zastopaš to mišljenje. To je tvoja pravica, da delaš, kar hočeš in da je to vredu. Na splošno menim, da družba ustvarja stereotipe. Na primer, da morajo moški biti trdi in brez emocij. Tudi moški so lahko feministi, saj gre za človekove pravice. Danes je feminizem itak bolj razširjen, v mojem socialnem krogu na Dunaju na primer so vsi feministi, ne glede na to ali so moški ali pa ženske.

Kaj je zate moderna ženska?

Moderna ženska je zame nekdo z odprtimi mislimi. Nekdo, ki živi v sodobnosti, ne po starem kopitu in ki ne misli, »ker sem ženska, tega ne zmorem.« Tudi ženska lahko na primer postane električarka. Moderna ženska se sama odloči, ali hoče imeti otroke ali če hoče delati. Lahko ima oboje, če ji je pa bolj všeč imeti le otroke ali le delo, je to tudi vredu.

Ustvarjaš umetnost in pišeš tudi liriko. Ali si doživela kdaj diskriminacijo kot ženska, posebno v umetnosti?


Menim, da v umetnosti to ni takšen problem. Če si kdo ogleda sliko ali bere pesem, v prvi vrsti vidi umetnost, ne pa umetnika ali umetnice. Tudi osebno v umetniškem smislu še nisem doživela diskriminacije. Torej diskriminacije ne čutim bolj kot drugi, ker tudi kip čuti diskriminacijo, če ga postaviš v klet.

Na Akademiji za uporabno umetnost študiraš fotografijo in sodeluješ pri Documenti (znamenit umetniški festival v Nemčiji). Kaj razstavljaš?

Študenti smo razstavljali v projektni sobi. Moje delo je sestavljeno iz dveh videov. V uporabni umetnosti veliko delam s črtami in žicami. V enem videu torej skeniram pokrajino in nastane črta. V drugem videu pa vidiš steno, na kateri nastane črta, ki meče senco in tako ustvari drugo črto. Na koncu potem vidiš celo steno in na njej sta dve roki, ki držita žico.

Kako je nastal koncept za tvoj prispevek k razstavi?

Ravno se ukvarjam z risanjem z žico. To ima opraviti s tem, da pišem in mi je zmanjkalo besed. Začela sem torej s črtami opisati to, kar čutim. Razvilo se je pa tako, da sem začela tudi skulpturalno delati z žico.

Kaj je razlika med liriko in uporabno umetnostjo?

Razlika je v tem, da sem vedno vedela, kaj je pesem. Nisem se kje učila, ampak sem kar začela pisati. Pri uporabni umetnosti pa je tako, da sem se je morala naučiti. Zdaj vedno več razmišljam o pesmi, hočem, da je v redu. Prej sem samo pisala in je bilo v redu. Ampak bolj ko se s tem ukvarjam, bolj me skrbi, ali je dovolj dobro, kar pišem. Rada pa tudi kombiniram obe panogi. Tako da je pesem lahko skica za fotografijo.

O čem zdaj ravno pišeš?

Ravno pišem nekaj čisto kurioznega. Je proza, ampak v nemškem jeziku. Govori o neki osebi ali o nečem, ki telefonira, ampak nobeden ne dvigne. Potem pa se tista oseba ali tisto razdrobi, gre v zemljo in se izgubi. Je bolj surealistično. Ravno sem tudi napisala čisto kratko pesem, ki govori o ptici, ki se vedno meče s strehe.

Kako vpliva dejstvo, da si ziljska koroška Slovenka, na tvoje ustvarjanje?


Zame je ziljsko narečje drugi svet kot na primer slovenščina ali nemščina. Pesmi vedno pišem sicer v slovenščini ali nemščini, razmišljam pa v ziljščini. Tudi po whatsappu pišem v narečju. Zame so besede lahko slike, gre za vizualno v liričnem smislu. Če na primer slišim besedo koruzna moka, mi to nič ne pomeni. Ko pa slišim majšta, imam kar sliko pred sabo. Moja babica me vedno spet nauči nove ziljske besede, to me vedno veseli.